Dišeče cvetke...

 Oni dan, ko mi pokošena otava sicer ni najbolj "dišala",, a baje, kar se mora ni težko, so me za dodatno urico na soncu zadržale dišeče blazine v vseh roza odtenkih... Na še nepokošenih obrobkih je namreč vabljivo dišala materina dušica.
 Uživam, ko s košaro in škarjicami sedem na tla, rahlo preženem drobne, pridne čebel'ce, in strižem dišeče cvetke, ki nato posušene čakajo na dni, ko naravi pristoji nedolžna belina... Se pa medtem, ko skrbno odbiram po pomoti odstrižene travne bilke, v glavi rojevajo primerjave...
Materina dušica... Zame najbolj dišeč čaj. Vsi naši otroci jo prepoznajo in mala mi večkrat, mimogrede, iz pozornosti, v žep potlači par teh odtrganih cvetov s pripombo, da je to za čaj... :)
Zakaj materina dušica? Ker se v maminih besedah skriva tolažba, ker srce diši po ljubezni do malčkov? Ker se včasih mama razdaja?

Niz vprašanj in primerjav mi prekine nova podoba... Iz nizkih, košatih blazinic, ki jih nežno obirajo marljive čebelice, štrlijo cvetovi tavžetrož. Drug roza odtenek, pa kot popoln tujek.... Prav tako zdravilne, a brez vsake čebele...
"A ni v življenju slično?", se znova začne razpredat' po glavi. Pridejo trenutki, ki bolijo. Zgodi se, da so zadani od bližjih, takrat so še posebej polni grenkobe... Nazadnje pa se dolgoročno pokaže, da so bili na nek način kot "arcneje"..
"Kaj pa če bi te cvetove pomešala med materino dušico?", me za trenutek spreleti. NE. Kar predstavljam si skremžena usta malih bučk, ko bi bil čaj naenkrat grenak...
Mama je (naj bi bila) varno zavetje, gotovost, zaupanje in materini dušici pristoji to ime tudi zato, ker vsakogar, ki  mu sopara nad čajno skodelico požgečka nos, vabi k požirku brez strahu pred čudnim okusom..
 V sušečih se cvetkih je ujet delček letošnjega skopega poletja... Grel nas bo v dolgih večerih-od znotraj navzven...:)

Že iz otroštva "posebna" nedelja...

 Prva nedelja v avgustu je bila že od nekdaj, iz otroških let, nekaj posebnega... Nismo noro veliko vandrali, a to nedeljo smo redno odhajali k Mariji Snežni na Svetino. Za nas otroke je bil takrat to "dogodek"... Veliko ljudi, pihalna godba, Marija z oblek'co, pa štanti... :) Ati je pripovedoval, da so na Svetino romali že v njegovem otroštvu(seveda peš), le tega nismo razumele, da je bil to edinkrat, da so dobili kupljen sok iz trgovine...

Ko smo kdaj namignile, da pa je kdo romal na Brezje ali pa kam v tujino k Mariji, je bil vedno odgovor, da je Marija ista na Marija Gradcu, Svetini ali pa na Brezjah... Pravzaprav me čudi, da čez leto nikoli nismo šli na Svetino, da je ostala letna romarska pot...
Takle čas, po svetn'ski lepi nedelji smo otroci že čakali na zadnjo septembrsko, na šmihelsko, kjer bodo spet poleg cerkvice, ki je vabila z mogočnostjo angela, ki je premagal parklja, kot smo ga imenovali otroci, štanti. Danes jim rečem kramarji, takrat v otroštvu je to kot dežela, kjer zažarijo otroške oči.. Pa še nenavadno dobre vinske kekse so prodajali... ;)
 Če se vračaš v spomine, pravijo, da si že star... Ne, nisem stara, le rada se spominjam lepih let... O tem kako Svetino, predvsem pa nadangela Mihaela, ki s hriba bdi nad pivovarskim mestom, in Azraela, angela smrti, ki vsakega, ki pride do cerkvice oplazi s pogledom, doživljam danes, pa kdaj drugič...