V teh dneh bo spet čas, da človek počne kaj, kar v prepolnem vsakdanu rado polzi med neizpolnjene želje in načrte... Nenazadnje tudi za to, da se "sreča" s seboj. Če se sploh še upa.
Delo, naglico in polne urnike kdaj izkoriščam/o tudi za izgovor. Sploh za reči, ki jih odlagam/o, pa čeprav vemo, da bi bilo ravno to dobro tako za naše zdravje, kot tudi za odnose, ki jih živimo. Včasih si ustvarimo tako močne "iluzije", da se vanje vdamo... A ko se ritem, čeprav zaradi karantene, upočasni, iluzije postajajo prozorne in krhke... In človeka postaja strah. Sebe, drugih in življenja... Lepo je stopiti skozi domača vrata, še lepše, če te tam čakajo ljudje, ki ne le, da ti dovolijo da si ti res ti, ampak te sprejemajo in čutijo kot dar... Biti in čutiti sprejetost in ljubljenost sta koordinati, ki ne glede na okoliščine, človeku dajeta čutiti blagoslov...
Ko se čutiš blagoslovljen, ni mogoče biti nehvaležen.
In hvaležen si težko nesrečen... In ko si srečen v tem kar si, si v sebi miren. Če pa je v tebi mir, strahovi nimajo iz česa vzkliti. In če bi se še le prikradel kakšen, ga to, da smeš in moreš svoj notranji svet ubesediti pred n(N)ekom, "zvije" kot "boomefekt"...
Tako lepo je slišati, vedeti, da si ljubljen, tako lepo je odložiti bremena in vdihniti novo priložnost... Je skoraj kot bi za moment verjel, da lahko letiš, da si obdan z Nečim, kar odbije vsako k tebi umerjeno "puščico" zaskrbljenosti...
Včasih v življenju ne gre po naših načrtih, niti po željah. Večkrat je to težko sprejeti in bolečina se kot da še pomnoži... A nato pride dan, ko sem spet in spet prepričana v to, da ni nič zaman. Nobena solza, noben vzdih. Ker, ob svojem času, dobiš zvrhano in potlačeno mero. Tudi notranje radosti. Tudi zato, ker spet slutiš šepet, ki ti pravi, da se ne boj. Ker On ostaja s teboj...
