Drobna semena hvaležnosti II.

Spadam med one, ki bi s "sekiranjem" skoraj lahko služili si kruh, mednje, ki kot da se "žrejo" za vsako "figo" ... Enostavno ne znam iti preko, ne zmorem preprosto odmisliti, pa naj si ima neka skrb "ime" ali pa kot da preprosto visi v zraku kot "nekaj" ... Ja, niti odmisliti, ko sploh ne vem kaj je, ampak v sebi, ob bližnjem, preprosto začutim, pa četudi bi trdil drugače, da nekaj ni "ok" ...
Ne bi bilo prvič, če bi se našel kdo, ki bi me preprosto diagnosticiral, da sem preobčutljiva ... Ja, pridejo dnevi, ko se empatija (lahko) zdi breme, ki poleg tega, da v možganih non-stop vklaplja "kaj in zakaj", človeku kali tudi mir in kdaj celo razdraži želodec ...
A v sebi verjamem, da se, čeprav se kdaj, v tistem trenutku, zdi zaman, nobena misel, noben vzdih, še manj molitev, ne izgubi, ampak  ima v večnosti svoj odmev ...
V sebi verjamem, da ljubezen najde pot tudi, ko človek ob sočloveku, v lastni nemoči, kot da "mečka":
v sebi čutim, ko se znajdem v drugi vlogi, moč ob ljudeh, ki preprosto ostajajo blizu, čeprav tiho in mogoče celo v zadregi ...

In zato sem, ko potegnem "črto", pa čeprav, priznam, kdaj na trenutke skoraj "nevoščljiva" ljudem, ki so v vseh situacijah trd(n)i kot mogočen, vsem viharjem kljubujoč hrast, globoko hvaležna za ta dar, ko je dovolj, da človeka le vidiš v njegovi drži, da ujameš pogled, pa ti je brez besed jasno, če mu je v "lastni koži" dobro ... In to kdaj s sabo nosi še posebno ostrino dokler "visi v zraku", dokler je kot senca brez imena ...
V sebi verjamem, da ni zaman, da je "vživeti se v drugega" blagoslov.
Za oba.
Da se tudi moment, ki ga doživljam kot težkega, obrne v blagoslov ..., čeprav na meni neznan način ...
Mogoče kot vir moči od neznano kod,
mogoče kot žarek upanja v gosti temi obupa,
mogoče kot preblisk resnice,
ali preprosto kot trenutek olajšanja, ko se nekdo zave, da ni sam,
ali ko je kot bi se misli srečale ...
Ja, miselni svet je skrivnost, ki mu ne poznamo mej ...
A misel ima svojo moč, še posebej, če je prepletena z molitvijo in obdana s sočutno naklonjenostjo ...
Zato, bodimo drug drugemu dar, opora, navdih!
Priložnost imamo vsi, ne glede na vse, kar v današnjem svetu šteje,
še manj oziraje se na vse, kar preštevamo ...
Le želeti je treba ...