Uživam, ko s košaro in škarjicami sedem na tla, rahlo preženem drobne, pridne čebel'ce, in strižem dišeče cvetke, ki nato posušene čakajo na dni, ko naravi pristoji nedolžna belina... Se pa medtem, ko skrbno odbiram po pomoti odstrižene travne bilke, v glavi rojevajo primerjave...
Materina dušica... Zame najbolj dišeč čaj. Vsi naši otroci jo prepoznajo in mala mi večkrat, mimogrede, iz pozornosti, v žep potlači par teh odtrganih cvetov s pripombo, da je to za čaj... :)Zakaj materina dušica? Ker se v maminih besedah skriva tolažba, ker srce diši po ljubezni do malčkov? Ker se včasih mama razdaja?
Niz vprašanj in primerjav mi prekine nova podoba... Iz nizkih, košatih blazinic, ki jih nežno obirajo marljive čebelice, štrlijo cvetovi tavžetrož. Drug roza odtenek, pa kot popoln tujek.... Prav tako zdravilne, a brez vsake čebele...
"A ni v življenju slično?", se znova začne razpredat' po glavi. Pridejo trenutki, ki bolijo. Zgodi se, da so zadani od bližjih, takrat so še posebej polni grenkobe... Nazadnje pa se dolgoročno pokaže, da so bili na nek način kot "arcneje"..
"Kaj pa če bi te cvetove pomešala med materino dušico?", me za trenutek spreleti. NE. Kar predstavljam si skremžena usta malih bučk, ko bi bil čaj naenkrat grenak...
Mama je (naj bi bila) varno zavetje, gotovost, zaupanje in materini dušici pristoji to ime tudi zato, ker vsakogar, ki mu sopara nad čajno skodelico požgečka nos, vabi k požirku brez strahu pred čudnim okusom..
V sušečih se cvetkih je ujet delček letošnjega skopega poletja... Grel nas bo v dolgih večerih-od znotraj navzven...:)
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za dodano misel :)