Že iz otroštva "posebna" nedelja...

 Prva nedelja v avgustu je bila že od nekdaj, iz otroških let, nekaj posebnega... Nismo noro veliko vandrali, a to nedeljo smo redno odhajali k Mariji Snežni na Svetino. Za nas otroke je bil takrat to "dogodek"... Veliko ljudi, pihalna godba, Marija z oblek'co, pa štanti... :) Ati je pripovedoval, da so na Svetino romali že v njegovem otroštvu(seveda peš), le tega nismo razumele, da je bil to edinkrat, da so dobili kupljen sok iz trgovine...

Ko smo kdaj namignile, da pa je kdo romal na Brezje ali pa kam v tujino k Mariji, je bil vedno odgovor, da je Marija ista na Marija Gradcu, Svetini ali pa na Brezjah... Pravzaprav me čudi, da čez leto nikoli nismo šli na Svetino, da je ostala letna romarska pot...
Takle čas, po svetn'ski lepi nedelji smo otroci že čakali na zadnjo septembrsko, na šmihelsko, kjer bodo spet poleg cerkvice, ki je vabila z mogočnostjo angela, ki je premagal parklja, kot smo ga imenovali otroci, štanti. Danes jim rečem kramarji, takrat v otroštvu je to kot dežela, kjer zažarijo otroške oči.. Pa še nenavadno dobre vinske kekse so prodajali... ;)
 Če se vračaš v spomine, pravijo, da si že star... Ne, nisem stara, le rada se spominjam lepih let... O tem kako Svetino, predvsem pa nadangela Mihaela, ki s hriba bdi nad pivovarskim mestom, in Azraela, angela smrti, ki vsakega, ki pride do cerkvice oplazi s pogledom, doživljam danes, pa kdaj drugič...