Malenkosti, ki to niso...

 Ko občasno preberem katerega od starih zapisov, se vprašam, če se kdaj ne zdim kot da skozi nekaj "stokam"... ;) Nočem tega, niti približno, le zdi se mi, da s tem, ko ozaveščam momente, ki bi lahko bili "drugačni", še bolj cenim one "po(po)lne", ter da sem še bolj hvaležna zanje...
Ja, da ne bom pisala zgolj ko mi je težko... :)
Tega je sreči, ko potegnem črto, dosti manj od vsega drugega...
Sicer pa se vse tisto, kar pride, pa čeprav si ne bi izbrala, ne le pozabi, ampak naravnost izniči...ob "malenkostih, ki to niso"..

Trenutek je popoln že zgolj ob tem, da mi je nekdo, ki mi je ljub, blizu...,čeprav zgolj nemo sediva drug ob drugem in se kdaj spogledava, čeprav le tiho opazujem spokoj na dragem obrazu ali poslušam umirjeno dihanje...

In te male "bučke", ki kar prehitro zrastejo...in pogosto (kot da kdaj celo uživajo v tem) skrbijo za  pestrost in testiranje mejnih vrednosti vzdržljivosti maminih živcev... V resnici pa stene hiše spreminjajo v dom...ko z razigranostjo, spontanostjo... ter z točkami, ko kot da se gredo "kdo bo koga" vanj  vnašajo življenje...

In toliko vsega, kar se v samoumevnosti izgubi...
Toplota, ki me objame, ko stopim skozi vhodna vrata...
Hvaležnost za močne roke, ki poskrbijo, da v mrzlih dneh, drv ne zmanjka...
Čudeži vseh čutov, ki mi omogočajo čutiti in okušati lepoto vsega kar je...
Prasketanje ognja v krušno peči...
Sonce, ki pomladno zeleno barvo naredi naravnost prosojno, ter se sprehod po gozdu zdi kot bi hodil pod zelenim pajčolanom...
Pa vonj sveže preorane zemlje, ki bo čez par tednov kot nedrje, ki hrani vse kar v njej klije...
Tisti noro lep občutek, ko nekomu polepšaš dan, ogreješ srce ali pa si ob izrečenem povabljen v skrivni svet drugega...
Melodija pesmi, ki me ogrne v kurjo polt...
Knjiga, ki "me najde"...
Tisti noro lep občutek, ko se spretnost prstov kot da popolno preplete med dve niti šivalnega stroja v nekaj, kar bo nekoga, zares ali le navznoter, ogrnilo v toplino...
Nestrpni smrčki in previdni pogledi za priboljšek hvaležnih živali...
Topla voda, ki čisto nežno, iz prhe, obliva moje telo...
Film, ki me je "zadel"...
Toni, ki jih izvablja violski lok...
V tipke klavirja spontano ujeta popolnost trenutka...
Zvok, ki me opomni, da se je nekdo s sporočilom spomnil name...
Klic koga, ki me pokliče samo zato, da bi me slišal...
Nepričakovano drobno darilce...
Zvok hišnega zvonca, ki me zvabi na prag, ker me kdo preseneti z obiskom...
Torta, ki je prehitro zmanjka...
Sosed, ki je v težavah vedno pripravljen...
Komaj opazna sled parfuma, ki se ujame v nosnice in prebudi kaj iz spominov...
Vonj, ki se vali iz skodelice, katere vsebina me bo ogrela...
Med, ki se v enakomerni krivulji "zlaga" iz žlice v topel čaj, ki z vonjem materine dušice, diši po poletju...
Pogled, ki me je vesel...
Križek, ki me pospremi spat...
Objem, ki me pomiri...
Neskončen seznam, ki človeka kot da "potunka" v srečo in hvaležnost...
Sploh, ko si zares "pride gor", da ni nujno, da bo še kdaj spet tako, da pravzaprav niti za jutri, niti za nocojšnji sončni zahod, ne ve če mu bo še podarjen, ko doume, da vse mine, ter odmeva v večnost... Hvaležnost za vse, za vsakogar, hvaležnost Njemu...

A kot da včasih rabim odsotnost nečesa, da se zares zavem vrednosti le tega... Kot da me odsotnost nečesa, "sestradanost", uči "živeti na polno".
Zato, najprej zase, ozaveščam in shranjujem tudi trenutke, ko se zdijo "kašče prazne", ko se dnevi zdijo kot "obdobje suhih krav"...
Ker se takrat "hranim" s spomini na "malenkosti, ki to niso", ker  takrat upanje, življenje, sebe... najlaže polagam v Dlani, ki so zibel. Zibel vsega kar je in kar bo. In vem, da bo, pod črto, če se že sproti kdaj ne zdi tako, ne le dobro, ampak zelo dobro...

Kdaj se v človeku zgodi pomlad?

Od sinoči se mi misli "preganjajo" po glavi ... Tako močno, da bodo v tem trenutku ostali načrti počakali ... Dokler jih vsaj ne poskusim ujeti v besede ...
Ptički na polno žvrgolijo ...
A zakaj kot da so kdaj daleč stran?
Kot da melodija njihovih kljunčkov zgolj odmeva od nekod daleč, čeprav sedijo v krošnjah istih dreves kot v jutru, ko mi njihova vesela pesem kot da pospeši srčni utrip?
Kot da so v ušesih dodatne membrane.
Jih je ustvarilo življenje ali sem jih nastavila sama?
Ne vem. Res ne vem.
A čutim, da se v meni pomlad, tako čisto zares, letos še ni zgodila ...
Kot da sem olesenela v nečem starikavem, če ne že starem,
kot da so me zgodbe (moje in drugih) zaznamovale, tudi ranile,
kot da je v meni nekaj, kar je dosti težje od tega, kar občutijo kolena, ko sopiham v breg ...

Križ na Humu (foto:K.)

Vem kaj je.
Teža, ki je ne zazna skala najbolj natančne tehtnice, je teža zgodb, misli, besed in dejanj, ki se vsaka zase zdijo nepomebne, "brezvezne", a ko, če se, v neizgovorjenem nalagajo, postajajo kot svinčene "pošasti", ki v primež otožnosti ujamejo celega človeka ...

In ptički se zdijo tako daleč ...
Dokler jih ne poslušaš še z n(N)ekom...
Po tistem, ko sta, ker si ti povedal, on poslušal, "zminirala" bremena ...
In nato se, ker si bil slišan, zaznan, začuten... v čeprav mogoče smešni realnosti lastnih, tudi namišljenih podob, teža razblini, izpuhti, se izniči ...

Vem kaj je.
Premalo Mu šepetam ... Ne le na kolenih, ampak tako mimogrede in spotoma.
Premalo Mu šepetam. Ker si še vedno ne upam odpreti Mu "vrat" na stežaj.

Znova in znova. A vsakič drugače. Brez generalke.

Večer je. Je kar je. Pod dnevom vlečem črto ...
In "izkupiček" največkrat ne gre v številke, niti ga ni moč videti ...
A sama ga v sebi čutim.
Kak dan bolj, kak dan manj ...
In veselim se dni, ko ob pogledu nazaj obstanem. V hvaležnosti in čudenju.

A prevečkrat se, kot tat, priplazi dan, ko se, skoraj od zore do mraka, sprašujem o izgubljenih priložnostih in se sučem med nevidnimi če-ji ...
Dokler me ne preglasi tisto "nekaj", kar me strese od zavedanja minljivosti ...
In naenkrat mi je žal za vsak prezrt, iščoč pogled;
in do kosti me zazebe od zamujenih objemov ...
V ušesih zaboli od odsotnosti glasu in tišine. Razum ve, da časa ne bo nazaj, a srce kot da skuša nadoknaditi zamujeno in v ritmu utripov ponavlja zdaj "hrepenim, pogrešam, ljubim...", ter kdaj drugič "prosim, odpusti..."
Skoraj v nedogled.

In dušo si polasti le ena želja ...
Da bi me tvoj angel na ramenih pritihotapil v tvoje sanje, kjer bi te na čelo poljubila ...
Čisto narahlo. Kot bi te pobožala metuljeva krila ...

Čas sprememb???

 Vsake toliko časa se najde kdo, ki začne ponavljati, da smo v času velikih sprememb ...
In človeka kar malo "stisne", sploh, ker ponavadi te obetajoče spremembe ne pomenijo nič dobrega ...
 In včasih se vprašam, pravzaprav se mi misel ponudi, brez da bi jo zavestno prebujala,  če ni vsak trenutek, ki nam je dan, čas spremembe ... A si kdo upa, tako iskreno, trditi, da je, navkljub temu, da ni menjal niti službe, stalnega bivališča, kaj šele življenjskega stanu, navznoter, v svojem bistvu, ker telesu pač emšo slej ko prej pokaže zobe, čisto tak kot je bil pred, recimo, samo letom dni??? Ne verjamem.

Zase vem, da nisem, da se spreminjam, da me življenje brusi, da me odnosi  oblikujejo, da se spreminjam v niansah razmišljanja, da se mi včasih zazdi, da bi sama sebe, tako kot sem danes, pred desetimi leti doživljala kot neznanko, tujko ... A hkrati se sprememb še vedno bojim, še vedno bi se oklepala tega, kar diham, okušam s polnimi pljuči danes ... In vsakič, ko to egoistično poskušam, me življenje boleče prizemlji, tudi skozi bolečino in solze. Zgleda, pa naj se sliši še tako noro, da to rabim.

Ni lahko, ko navkljub zavestni želji, prestopiš iz ednine v dvojino ... Kot da je vse, od zajtrka do ure odhajanja v meževo naenkrat nekaj, kar se tiče dveh ...
Spremembe prinese, sploh prvo, devet mesecev pričakovano bitjece ... In tu mi pride na misel zlajnana fraza, ki jo izjavljajo oblasti željni ali pa pravkar izvoljeni:" Nič ne bo, kot je bilo ..." Ker je tako presneto res. :)
In tako življenje človeku zleze pod kožo ... Na trenutke si, pa ne da bi se ne veselil napredka otrok, človek zaželi, da bi ustavil čas ...
A ta ne le teče, ampak naravnost beži...in v življenju mame slej ko prej pride trenutek, ko si šolske torbe oprtajo vsi..., ko se včasih tako željenih pet minutk tišine raztegne preko celega dopoldneva ...

Od takrat kot da so spremembe še v višji prestavi ... Ker si ni moč več hladno tajiti, da se nezadržno bliža čas, ko bo tišina, ali pa samota daljša od dopoldneva ...
Tudi zato mogoče za koga postajam "čudna", tudi zato se septembra veselim in bojim hkrati, tudi zato se, po novem, kdaj pogovarjam tudi s psom in ne le s sabo ...?
Tudi zato komu od domačih uide:"Pa ti?.... Si bila ja vedno proti ... :)"
Ja, tudi zato, ker večkrat dišijo po zarečenem kruhu, se sprememb, na tihem, vsi bojimo ... A so neizbežni del življenja in vse dimenzije obsegajoč opomin, da bi živeli na polno, da bi živeti "carpe diem" bil hkrati neskončen izvir vsega, česar se kasneje hvaležno spominjamo, in kot varovalka pred zamujenim...