Osamelec

 Menda čisto vsakič, ko parkiram avto na "mojem" stalnem mestu, pogledam na vrh kamnitega zidu... Pravzaprav ne vem, če zgolj zato, ker tam iščem ostanke "nekoga", ki mi je polepšal marsikateri šmarnični večer, ali pa se mi že tako močno toži po soncu, po svetlobi in toploti, ki kot da človeku v krvni obtok dodajo eno posebno "veselje" ...

Da postane trenutek poseben, da ostane shranjen med spomini, je treba tako malo ...
In takrat, v maju, mi je bil ta "malo" večkrat podarjen, saj me je v čisti rutini prostora in nenazadnje samega majskega večera, iznenada oplazila podoba z močno simboliko ...
Na vrhu, skoraj kot človek visokega, kamnitega zidu je namreč rasel in celo cvetel mak.  Sicer res en sam, pa vendar mak ... Nežen cvet je v meni prebudil veselje, čudenje, predvsem pa hvaležnost ....

Mak. Tako ljub mi je. Pogrešam žitna polja v katerih so, kako leto bolj, drugo manj na gosto posejani ti krvavi cvetovi ... Spominjajo me na otroštvo, ko sem znova in znova poskušala, da bi preživeli pot do vaze in se čudila svilnatemu dotiku cvetnih listkov ...; spominjajo me na posebne trenutke in še bolj na posebne ljudi ...

Da mak, čeprav za nekatere plevel, vzcveti na vrhu kamnitega zidu,  je lahko vedno znova prispodoba za marsikaj, kar doživljam jaz, kar doživljaš ti ...
Svilena milina je zrastla iz robatega kamenja, iz le malo humusa, ki ga je nanosil veter...
Nežno stebelce se je prepuščalo vetru, da ga premetavalo sem in tja, a ta ga ni izrul, in prav kmalu je to isto stebelce povešalo glavo od teže semena...

Vsakdo izmed nas se včasih počuti ranjenega od hrapavih besed najbližjih,
včasih obteženega od "zakajev",
včasih kot da čisto sam, prezrt in poteptan, kljubuje viharju ...
Mar ni to kot robato kamenje? A obljuba njim, ki bodo vztrajali in ljubili do konca, nas  opogumlja, da viharji sveta ne bodo NIKOLI razpihali vsega "humusa" ...
A v takih trenutkih, ko boli duša, je to tako težko verjeti in verovati ...
Kdor bo ljubil do konca,  je nemogoče, da enkrat ne požene, ne vzcveti kot svilnat cvet, ki je pil iz srčne rane...
In kdor bo vztrajal do konca, je nemogoče, da ne bi sejal, pa četudi bodo želi drugi...

Vsi se kdaj, žal, znajdemo tudi na drugi strani, ko v življenju koga prav zaradi mene ali tebe brije burja...
In vsi, pa če to "koristimo" ali  ne, imamo vedno znova priložnost, da začnemo znova ...

Nežni mak, hvala, ker si mi s svojo podobo pokazal, da se splača vztrajati, da ni nič nemogoče niti takrat, ko se počutiš kot osamelec in si v očeh koga mogoče celo bedak ...
Hvala, ker si me "spomnil", da se tudi sama večkrat znajdem v drugi vlogi. Naj mi bo to pred očmi, ko me bo  imelo, da bi obsojala, kuhala zamero ... In hvala, saj je zaradi svilenih lističev v barvi krvi tisti zid za oči nekaj podobnega kot toplota krušne peči za prezeble noge.

Ovojni papir ...

 Kako malo  je treba, da dan "zadiši" po hvaležnosti ... Najprej mi je polepšal dan prijeten obisk, za povrh pa mi je pod roke znova prišlo darilo, ki mi je posebej ljubo. Ko pogledam tisti ovojni papir z makovimi cvetovi, mi je vedno tako toplo pri srcu, pa še misli mi zajadrajo v otroštvo ...
Zunaj se drevesa, vedno bolj gola, sramežljivo izmikajo vetru, jaz pa se, v spominih, sprehajam med žitnini polji ... :)

Že kot dekletce sem njivo pšenice še posebej skrbno opazovala ... Tako zelo so me mamili ti rdeči cvetovi... in ni bilo vseeno, če sem ga ugledala sama ali pa katera od sester ...
Skoraj nemogoče je bilo upreti se in ga pustiti rasti, cveteti, živeti ...
Bil je tako mamljivo lep, vabil je otroške dlani, pa čeprav je vedno sklonil glavo še preden je prišel do vaze, ki jo je pogosto nadomestil kar kak kozarec ...
Kako težko sem razumela starša, ki sta rekla, da je to kot plevel in zavidala sem njivam, ki so imele kar cele obrobe krvavo rdečih, svileno žametnih cvetov ...
   Z leti je mak dobival nove prispodobe. Ne trgam ga več med pšenico na domači njivi, pravzaprav niti žitno polje ni več isto ... Takrat smo ob žetvi pobirali klase, ki so ostajali za snopi, danes pa kombajn mestoma zlatih zrn kar nasuje po prsti, ki mu je bila kot zibel ...
 Takrat sem bila žalostna, ko sem videla makove cvetove, ki so odvrgli cvetne listke, in je od njih ostala le glavica, ki je upogibala stebelce ... Danes me mak nagovarja znova in znova, pravzaprav se mi včasih zazdi, da mi služi za prispodobo kar naprej ...
Cvet.
Žareč, kot mladost,
nežen kot prvi poljub,
ranljiv kot srce, ki ljubi,
rdeč kot kri...

A cvet ne traja večno,
kot marsikaj v življenju, kot življenje samo ...
In ko se obsuje lepota, ki mami pogled,
ostane tisto, kar res ne privablja oči,
a je pogoj, da naslednje leto cvet spet žari...
Kot človek, kot življenje ...
NIČ ni zaman ...
Včasih se iz bolečine rodi najlepši cvet, včasih nič kaj mamljiva zunanja podoba skriva bogastvo, ki bi ga kdo kupil s "cigli" zlata, a ni nikoli naprodaj ...

Maj ...

Toliko vsega mi gre po glavi ...
Začel se je maj ... Vedno je lep, bogat s spomini, na poseben način "okušan" s šmarnicami, a letos kot da me, prvi mesec brez r-ja, že v prvih dneh, naravnost stiska s svojim obiljem, na eni strani spominov in na drugi pričakovanj ...
Toliko teh, ki jim bom, vsaj v mislih, želela vse najboljše ...
Toliko dni v maju, ki v spominih nosijo posebne zgodbe ...
Ne pozabiš, naprimer, dneva, ko si prvič legel k počitku pod streho sten, ki bodo od tistega trenutka nema priča vsega, kar skriva dom;
nemogoče je ne čuditi se, kako bežijo leta, ki, kot da, od včeraj do danes, iz drobnih nebogljenih štručk na prsih "novopečene" mame "zgnetejo" mlade, že skoraj odrasle ljudi ...
Dan na majskem koledarju me vsako leto spomni, da ima za naša življenja Nekdo načrt, da naključij ni;
in nemogoče je ravnodušno pričakovati dan, ki se ga dve srci še posebej veselita ... <3 <3

Toliko drobnih čudežev, prezrtih v samoumevnosti narave, ko onemiš, če jih seveda sploh zaznaš ...

foto:splet

Valovanje trav v sapicah vetra, ki s sabo, od kdo ve kod, nosi skrivnostne vonjave nežnih cvetov potonike, ki so kot omamljene od skoraj strastno vsiljivih dišav španskega bezga ...
Kot zaljubljena se prepletata v zgodbo ...in v tistem trenutku sem noro hvaležna za ekstra občutljiv čut zaznavanja vonjav ... :)

Pa mak ... Vsak maj mi polepšajo podobe z rdečo obrobljenih njiv in na stalnem mestu ga prav iščem ... In vsako leto znova me tako zelo nagovarja ..., pravzaprav je za zgodbo in spomine včasih dovolj že, če je kje le narisan ... ;)


Maj. Naravo razganja od življenja ...
Naj se tak "bum" godi tudi v naših življenjih ...
In včasih kot da je treba zgolj dovoliti, zgolj "želeti si", pa Življenje pljuskne vate s vso silo ...
Tako močno, da (za)boli ...
A se splača.
Ker človeka "obrusi",
mu kot da odstrani luskine iz z "grabljenjem na kup" okuženih oči;
mu odpre ušesa in še bolj srce;
ga, čeprav na zunaj s sledovi let, navznoter ohranja čutečega, mladega, otroškega v čudenju in veselju...
In radost se zrcali v očeh, smeh na licih in ljubezen v srcu...
In iz tega se tke srajca srečnega človeka ...