Kaj imajo skupnega duhci, angleščina in Jezus???

 To, da se o marsičem sprašujem, ni več skrivnost, da se mi ves ta pomp okrog noči čarovnic upira tudi ne... Težko namreč razumem, da reklamiramo, celo "praznujemo" in jemljemo za svoje nekaj, kar ne le da ni naše, ampak te, če vsaj malo pobrskaš o izvoru šemljenja pred prvim novembrom, kar strese...

In tako se nato zgodi, da pri neobvezni izbirni uri, kjer naj bi se prvošolčki preko igre spoznavali s prvimi angleškimi besedami, v tednu pred krompirjevimi počitnicami, učiteljica v razred, verjetno v želji, da bi bila ura zanimiva, prinese kovček s prilepljeno angleško zastavico... V njem pa "halowenske" kostume. In kombinacija pripovedovanega in vsebine kovčka enega malčka spravi v solze... Tako je "poročala" naša mala. Že ob tem sem si mislila svoje...
A  ob razlaganju praznovanja, ki vključuje z marmelado namazane kljuke in prevrnjene koše za smeti, je učiteljica, tako mimogrede, "pripopala" še izjavo, da tudi za resnični obstoj Jezusa in angelov nimamo dokazov...

In če se zdaj najde kateri izmed staršev, ki se ne strinja, da avtoriteta, kar učiteljica za prvošolčke še brez dvoma je, otrokom izpodkopava zaupanje v besede staršev? Bo označen, bo poetiketiran za x-hoba, za zaplankanca, za zaostalega?? In to navkljub temu, da o Jezusu poroča tudi takratni rimski zgodovinar,  ki sicer ne piše, da je bil Božji sin, kar je stvar vere, trdi pa, da je bil nedolžen in da je imel nenavadno moč?
No, za x-hoba bo še čas ob teoriji spola....
Ker v naši družbi smo vsi enakopravni, vsi svobodni... dokler beseda ne nanese na to, da nekdo zagovarja vero in naravne zakone... Tu kot da ni več demokracije, ampak smo vsi, ja spadam mednje, ki zagovarjamo npr. zvezo med moškim in žensko kot osnovo za rojstvo in družino, označeni za nestrpne s končnico -hob. Še malo in starši bomo lahko otroke le "vzrejali", njihov "trdi disk" pa Bog ne daj, da bi "okužili" z vrednotami, ki so nam svete, in s tradicijo, ki smo jo podedovali od prednikov...

Aja, še nekaj. Posebej grenak priokus mi je pri vsem tem ostal tudi zato, ker (predvidevam, da za neobvezne izbirne predmete v prvem razredu ni do potankosti izdelanega učnega načrta, ki bi učitelju "zvezal" roke) je gospa učiteljica mamica, ki otroka pošilja k verouku... Ali pa verouku doma mogoče rečejo ura pravljic o Jezusu? In kdo je potem katehet?  Pravljičar? No, potem mu pripada vsaj status kulturnika... ;)

V redu, ja, pa naj bom Jezusov "fan". In z vso pravico svojega otroka navdušjem za to, kar daje radost in moč meni!
Tudi športni navdušenci, pa najsi bodo pristaši belih strmin, formule ena ali "fuzbala" svoj podmladek "okužijo" z istim veseljem. In ne bodo tiho, če bo kdo pljuval po njihovih..., pa jih zato, verjetno, nihče ne obmetava s -hobi, kar vsak, ki se zgolj oglasi, da bi rekel besedo ZA družino, zakonsko zvezo...in vse, kar zgolj diši po Večnem, "pokasira" po hitrem postopku..., na različne načine. Tudi tako, da se te "odlajka, odprijatelji" v virtualnem svetu. Ker preprosto ne spadaš med "naše"...

Če sem komu trn v peti, kar. Mirna vest je boljši vzglavnik kot pa nekaj navideznih prijateljev....

Ko "dnevni odmerek" "zagrabi" na polno ....

 Ob jutrih, ko v hiši ostanem edino živo bitje, no, pajke in v teh dneh pikapolonice ne štejem, se začne moj "obred", ko se skušam za par minut priklopit' na "dnevni odmerek". (Pre)večkrat prebrano z zadnjo piko pozabim. A pride dan, kot danes, ko je na vrsti odlomek, ki ga, čeprav sem ga slišala že večkrat, "pijem" in kot da ga čutim v slehernem vlaknu lastnega bitja... In takrat Beseda odzvanja v meni..., ter je kot "program", ki neopazno, tiho teče, vzporedno s vsem, kar počnem... In dosega namen, ker, čeprav zaposljuje misli, v dušo prinaša mir.

 Tako človeški je Pavel v teh besedah(Rim 7,18-25), tako človeško slaboten, tako človeško nepopoln, tako nam enak...
"Ne delam namreč dobrega, kar hočem, ampak hudo delam, česar nočem."
"..ko hočem delati dobro, mi je lažje to, kar je hudo."
"... z duhom služim postavi božji, z mesom pa postavi greha."

Nočem soliti pameti, še manj s prstom kazati na koga...
Ker če (zate ne vem), ponižno pogledam vase, se more prst obrniti (najprej) name ...
Nisem namreč med izjemami (sicer možno da obstajajo), ki nimajo težav s premagovanjem lastnega ega, ko je treba stopiti nazaj, ko bi bilo prav pozabiti, in zmorejo služiti brez da bi se jim v mislih prižigal užaljeni "zakaj vedno, zakaj spet jaz"...
Nisem med izjemami, ki pri odločitvah izklopijo skrb za lastno zadnjo plat, še manj med onimi, ki jih ne premetava po razburkanem morju lastnega miselnega sveta...

Kakorkoli. Ni razloga za paniko, če se je s tem ubadal tudi Pavel. ;)
Je le znamenje, da sem človek.
Človek, nepopoln in grešen. A vsemu navkljub neskončno ljubljen. In več ne rabim.  :)

P.s.: Privošči si, kdorkoli že si, ki si zašel sem, svojo "dozo" ;) Da bi se predoziral? Ni nevarnosti. ;)

POLJUB IZ RUSIJE (Brian Grover & Jim Rickards)

www.emka.si

 Uradno knjiga ni več novost ... Vonj po sveži tiskarski barvi se je že zdavnaj porazgubil, a za bralca, zame, je knjiga, pa četudi bi ji listi že rumeneli, novost takrat, ko se znajde v rokah, sploh pa ko/če me zgodba  "potegne vase",  me zaznamuje, se mi znova in znova vrača v misli in me tako neopazno spreminja ....

Knjiga Poljub iz Rusije, katere osnova je resnična, na trenutke skoraj neverjetna ljubezenska zgodba med angleškim inženirjem in bolničarko iz Rusije, spada med tiste, ki se jih "splača" prebrati, saj delček zaupane zgodbe ostane v človekovi notranjosti, zaznamuje srce, dušo..., skratka dotakne se tistega večnega, v človekovo naravo položenega hrepenenja, da bi ljubil in bil ljubljen... Hkrati pa knjiga odpira mnogo vprašanj, a ta so verjetno od bralca do bralca drugačna; različna, če se v zgodbo vživi moški ali ženska; drugačna, če se dotakne romantične duše ali pa vrstice "požira" realist, ki je z nogami vedno trdno na tleh in predvideva ter upošteva  razumsko utemeljene pomisleke ... Tudi Brian, glavni junak, je, tudi glede na poklicno pot, spadal med "trezne" može, a ko je poskušal nemogoče, da bi spet objel svojo ljubljeno, je bil za večino "norec". Svojega srca ni preslišal, čeprav se je zavedal, da se igra z lastnim življenjem. Takole pravi:"Vseeno mi je bilo, ali preživim ali me ubijejo. Če nisem mogel biti z žensko, ki sem jo ljubil, sem bil tako in tako mrtev."

Ne vem kako zgodbo, ki je v tistem času odmevala po vsej Evropi, berejo drugi in kako jo npr. doživlja moški bralec. Poznam le en pogled. Ženski. Moj.
In ne morem si kaj, da bi tokrat ne prikimala komu, ki bi za Briana uporabil pogovorno, drugače meni odbijajočo frazo, "da takih ne delajo več "...
Je mogoče prestavljati si trpljenje dveh src, ki se razideta, vedoč da bodo do vnovičnega zazrtja v ljubljene oči pretekla leta, če se sploh še srečata;
je mogoče  slutiti hrepenenje dveh duš, ki druga drugo čakata pet let, brez da bi ju dosegla mnoga pisma, ki bi bila edini glas od nekoga tam daleč, a so se povečini "izgubila" v sistemu nadziranja??
Hkrati pa zgodba da čutiti, da ima ljubezen moč, ki celo neprijetnega šefa Stalinove tajne policije za trenutek spremeni v človeka. Ta s svojo vplivno besedo znova združi poti  Angleža in njegove Rusinje Ileane in tako zgodbi dveh osamljenih src spremeni v eno najlepših ljubezenskih zgodb 20.stoletja, zgodbo Briana in njegove Lene.

Skratka vredno branja, naj si bo za romantike, kot tudi za one, ki se jim neprestano toži po povojnem sistemu. Stalin in Tito nista bila različna kot dan in noč..in tu Lena večkrat govori o takratnih razmerah  v življenju preprostih Rusov...