Ko "dnevni odmerek" "zagrabi" na polno ....

 Ob jutrih, ko v hiši ostanem edino živo bitje, no, pajke in v teh dneh pikapolonice ne štejem, se začne moj "obred", ko se skušam za par minut priklopit' na "dnevni odmerek". (Pre)večkrat prebrano z zadnjo piko pozabim. A pride dan, kot danes, ko je na vrsti odlomek, ki ga, čeprav sem ga slišala že večkrat, "pijem" in kot da ga čutim v slehernem vlaknu lastnega bitja... In takrat Beseda odzvanja v meni..., ter je kot "program", ki neopazno, tiho teče, vzporedno s vsem, kar počnem... In dosega namen, ker, čeprav zaposljuje misli, v dušo prinaša mir.

 Tako človeški je Pavel v teh besedah(Rim 7,18-25), tako človeško slaboten, tako človeško nepopoln, tako nam enak...
"Ne delam namreč dobrega, kar hočem, ampak hudo delam, česar nočem."
"..ko hočem delati dobro, mi je lažje to, kar je hudo."
"... z duhom služim postavi božji, z mesom pa postavi greha."

Nočem soliti pameti, še manj s prstom kazati na koga...
Ker če (zate ne vem), ponižno pogledam vase, se more prst obrniti (najprej) name ...
Nisem namreč med izjemami (sicer možno da obstajajo), ki nimajo težav s premagovanjem lastnega ega, ko je treba stopiti nazaj, ko bi bilo prav pozabiti, in zmorejo služiti brez da bi se jim v mislih prižigal užaljeni "zakaj vedno, zakaj spet jaz"...
Nisem med izjemami, ki pri odločitvah izklopijo skrb za lastno zadnjo plat, še manj med onimi, ki jih ne premetava po razburkanem morju lastnega miselnega sveta...

Kakorkoli. Ni razloga za paniko, če se je s tem ubadal tudi Pavel. ;)
Je le znamenje, da sem človek.
Človek, nepopoln in grešen. A vsemu navkljub neskončno ljubljen. In več ne rabim.  :)

P.s.: Privošči si, kdorkoli že si, ki si zašel sem, svojo "dozo" ;) Da bi se predoziral? Ni nevarnosti. ;)