Ljudje smo po svoje čudni… Sploh v najstniških letih skušamo zavreči vse, kar nekaj pomeni našim staršem ali pa diši po tradiciji… Vzemimo za primer prehrano. Zanimamo se za tuje jedi, kar sicer ni ni nič narobe, saj s tem, tudi skozi želodec, širimo našo razgledanost. Izgubljamo pa, ko v naprej zavračamo tisto tipično naše, na kar bi v resnici lahko bili ponosni…
Prevečkrat se navdušujemo nad vsem, kar je tuje, a se nato “lovimo” v za nas zapletenih opisih postopkov, še bolj smo v zagati, ko med sestavinami najdemo nekaj , kar zastonj iščemo na naših, sicer preobloženih policah trgovin, kvečjemu vse potrebno lahko “naberemo” v velikih trgovskih središčih…
Ena izmed tipično naših jedi je potica. Najbolj znana je zagotovo tista tanko razvaljana, kot bi jo narisal enakomerno zvita, orehova potica, ki v preteklosti na ohcetih, “rešitvah”, kot so v naših krajih rekli godovanju, “likofih”, “furožih”, pa tudi sedminah ni smela manjkati… Pogosto so jo spekli v okroglem modelu z luknjo v sredini. Taki potici so rekli šarkelj.
A naše babice in mame so potico naredile bolj mamljivo tako, da so včasih orehov nadev zamenjale s skutnim nadevom in mu včasih dodale pehtran ali poprovo meto z lastnega vrta. Nekateri še danes obožujejo ocvirkovko, za nekoga drugega je zakon potratna ali zidana potica. Zame je kraljica potic penasto rahla, še malo mlačna potica z nadevom iz pregrete smetane... In njena priprava ni nobena umetnost. Razvaljano kvašeno testo namažemo s pregreto smetano, potresemo s sladkorjem, vanilijevim sladkorjem, cimetom in drobtinami. Le te popivnajo maščobo, ki ob peki izteka iz smetanovega nadeva, in tako preprečijo, da bi se super vzhajana potica sesedla. Pred časom mi je gospa, ki peko kvašenih izdelkov obvlada, in svoje znanje ter izkušnje deli naprej na tečajih, dejala, da drobtine zamenja z otroško hrano vanilolino, ter tako vanilijev sladkor izpusti… Vsaka gospodinja ima svoje male skrivnosti.
Priznam, da se moja smetanova potica občasno še malo sesede in po videzu ne bi dobila nagrade na Dobrotah slovenskih kmetij, a vaja dela mojstra… Je pa res, da se ob njeni peki iz pečice širi tako omamen vonj in se sline začno kar nabirati, ko ta mešanica žlahtnosti pregrete smetane z dodatkom cimeta doseže nos… Tako potice zmanjka preden se sploh dodobra ohladi.
Za mnoge, sploh v mestih, je pregreta smetana nekaj, kar ne samo, da ne uporabljajo, ampak niti ne poznajo tega okusa… Pregreta smetana je narejena iz smetane, ki se nabere na površini mleka. Kmečke gospodinje so ga že dan prej nalile v posodo v kateri bodo mleko pregrevale (v preteklosti so bile to najpogosteje nizke lončene posode, ki so jim rekli latvice), da se je nato na hladnem smetana nabrala na vrhu. Mleko se nato pregreva v pečici ali, danes redkeje, v krušni peči. Smetana se je zapekla v tako skorjico, ki so jo večkrat med pregrevanjem rahlo potisnile v mleko, da se ni zažgala. Postopek je kar zamuden, zato se ga tudi zaradi evrov, ki iz naših denarnic še prehitro kopnijo, ni za lotiti v električni pečici, če je na razpolago štedilnik na drva.
Ni pa pregreta smetana uporabna samo za v potico. Če jo dodamo med jabolčni nadev v zavitku, mu prav tako pričara tisti tipičen okus, je kot bi ga “požlahtila”… Naša babica jo, sicer redko, uporabi še v eni jedi, ki gre počasi v pozabo in ji reče štruklji na “župi”. Testo za štruklje v pasovih “pokupčka” s pregreto smetano in potrese s cimetom ter zvije v take tanke zvitke. Med opaznimi kupčki pretisne s lesenim ročajem in tako dobi male blazinice, ki jih skuha v slanem kropu. V to “župo” v kateri se štruklji kuhajo, doda le še nekaj mleka ali sladke smetane in pot do krožnika ni več dolga.
Da ni zdrava, ker je mastna? Vem. A zagotovo manj škodljiva od stotin e-jev, ki se skrivajo praktično v vsem, kar vtaknemo v naše nakupovalne vrečke… Sploh pa v hišo vnese vonj domačnosti in bolj tekne tudi zato, ker je narejena doma, res zgolj z amaterskim znanjem, a z ljubeznijo… Dober tek!
