Kar na lepem, ne vem od kod, se je vzela, ko sem s hriba, ki mi je geografsko sicer blizu, a hkrati kot da tako daleč, saj si ne znam več vzeti časa, da bi mi vzponi postali rutina, zrla nekam daleč...
Notranje vesela. Mirna. In srečna. Pa še ni zgodilo nič drugega kot to, da sta si tisto dobro urico sprehoda bili dve duši blizu. Brez težkih in globokih debat.
In ko se oziram nazaj, je bil ta trenutek eden izmed redkih, ko na to Brdo nisem "bežala", ker me je življenje dušilo... Hodit namreč grem, ko se tistega za "izdihati" nabere preko znosne mere. Tisti tih in samoten gozd mi je kot terapija. Kot bi jemal ostrino, rušil strahove, ter tolažil in brisal solze...
A nikoli, res nikoli, ne grem hodit SAMA, ker bi se želela "izsmejati" na samotnih poteh. Tja grem jokat, iskat odgovore, molit in se kregat z Bogom..., čeprav bi vse to bilo laže na rami nekoga. A v življenju je pač tako, da kdaj pravih ušes ni blizu.
A smejati se, iz srca, sama?
To nikakor ne gre. Bilo bi norost. Rabim drugega. Iz leta v leto bolj. Pa čeprav sem rada sama s seboj...
Rabim nekoga, ki me sliši, sprejema...
Nekoga, ki me gleda v oči in hkrati vpraša kako sem.
Nekoga, ki mi nastavi ogledalo.
Nekoga, ki je vesel, da sem.
Nekoga, ki rabi mene.
In imam jih.
Jaz se pa večkrat smejem, iz srca, sama, pravzaprav mojim živalim, ki polnijo mojo dušo.
OdgovoriIzbriši