Ko nekomu ne moreš reči ne....

Zadnje čase seme zapisa redno postaja nekaj, kar se ne rodi v trenutku, ampak se v misli prikrade večkrat. Kot bi me nekaj gnalo, da razmišljam o nečem, me spominjalo, ali pa opominjalo...
In v preteklih dneh sem se tolikokrat ustavljala ob tistem, ko nekomu ne moreš reči ne... Ko enostavno ni mogoče reči ne, pa četudi bi to pomenilo, da se odrečeš svojemu izdelanem planu, spancu... Ker kot da je v nasprotju s Tvojim bistvom.
Sami mi je tako lepo, ko čutim da nekdo nekaj naredi meni na ljubo, spremeni svoj načrt, da mi ustreže... Tak podarjen čas je dvojno podarjen, saj nosi v sebi seme odpovedi nečemu, kar je drugemu ali ljubo ali pa bi je bil ta čas odtrgan od nečesa, kar bi pač moral. Pa bo zaradi mene to drugo počakalo...
Od kod se vzamejo ti, ki "spadajo v to kategorijo"?
Velikokrat take vezi vzklijejo iz "nič", saj ne temeljijo ne na sorodstvu po krvi, ne na nekih iz otroštva negovanih vezeh. Pa vendar ob takih ljudeh čutiš, vsaj jaz, neko dimenzijo brez imena. Mogoče kdo temu reče sorodne duše. Ne vem. Jaz jih čutim kot iskrene prijatelje.
In slutim nekaj, kar me presega. Ni nujno, da bi morala razumeti. Le hvaležna sem. In vesela, da take ljudi ob sebi imam.
Ne verjamem v naključja, verjamem pa, da je Nekdo to želel...
Zakaj? Mogoče, da smo si v oporo, navdih in radost na naših življenjskih "caminih"?
Ne vem.
On ve.
Vi, dragi moji (verjamem, da sami čutite in veste kdo ste), pa hvala, da ste. 😊