Zakaj si to počnemo?

 Ko so otroci majhni, pomaga, če popraskano koleno prelepiš z "nalepko" ali pa hitro poiščeš čarobni listek ( beri:trpotec ;)), ko so otroci majhni buška ne boli več, če jo popihaš ali dete pomiriš v naročju...
Ko s(m)o "človečki" še majhni, je marsikaj bolj preprosto...
 A ko nastanejo nevidne rane pri odraslih, boli za znoret'...
Pa čeprav ni nič za videti.  Čeprav se še vedno (z)moremo smejati ob in z drugim... A boli, skeli, žge.
Bolijo neskončni zakaj-i, boli "ja", ki je v resnici "ne", boli želodec, krvavi pa duša...
Sploh, ker te rane pogosto zadajo ljudje, ki so nam, oz. nam naj bi bili, blizu po srcu...
Zakaj si to počnemo?
Toliko je tega. Toliko zgodb doseže uho in zaznamuje človeka v njegovem bistvu... Otroci spravljajo v krč zaskrbljenosti lastne starše, starši grenijo otroke;
možje izdajajo žene in žene tajijo možem... Plus še vse, kar ni pod domačo streho.

Življenje pa mineva. In s sabo odnaša ne le dneve in leta, ampak tudi priložnosti, da bi bili drug drugemu dar...
Ni dovolj želeti.
Ni najteže vložiti vse svoje moči.
Najteže je izpuščati in izpustiti, sprejeti in spoštovati "ne" drugega, največja ljubezen je dati drugemu svobodo za "ne"...

Mi pa se obnašamo kot da bomo tu, zagotovo, še zelo dolgo,
kot da so ti najbližji ob nas bolj samoumevni od jutrišnjega sončnega vzhoda...
In se v odnosih večkrat obnašamo kot slon v trgovini s porcelanom... V vsakem od nas je tako tak "slon", kot oni drugi, ki "zverem v nas" natakne uzdo in brzdo..  Eden je laže ukrotljiv, a kaj ko ta za sabo pušča razdejanje...

Potem pa se čudimo, da drugi "pojutrišnjem" še vedno ni pozabil našega spodrsljaja...
Zakaj si to počnemo??

Mogoče tokrat nadaljujte vi :)