Vsak dan bolj!

Šest polnih tednov smo že doma. Skozi. Vsi. Razen atija, ki ga služba občasno pokliče v "civilizacijo"...
Prve dneve in tedne se mi zdi, da je bilo kot bi me v primežu držal adrenalin... V meni strah pred corono, tesnoba, ker kaj pa če me služba ne bo čakala... Okrog mene pa, velikokrat, previsoki toni štirih najstnikov, ki se navajajo šole na daljavo, ter spet uglašujejo na 24-urno sobivanje drug z drugim... Na momente kot da sem med samimi bolj naglušnimi od mene... Bogu hvala za domačijo na samem. 😉

Pravzaprav sem imela težave s prilagajanjem tudi sama. Ves dan doma, za štedilnikom in z "amc-jem"..., ostali pa, hmm, kot da v hotelu...🤨
Tam nekje po treh tednih sem se zalotila, da ne le da sem sprejela nov vsakdan, ampak sem ga začela dojemati kot blagoslovljen čas:" VSI smo doma. Pod lastno streho, v čisti naravi, v miru in ZDRAVI..." Naenkrat je ta čas DAR. Kot bi se mi odprle oči... 😉
Že res, da sem po naravi bolj samotarske sorte, da me ne vleče ne v množice, še manj v daljne dežele... Srečna sem, ko imam ob sebi družino  in  par tistih "mojih" ljudi, ki so mi blizu po srcu. Dovolj mi je povzpeti se na bližnji hrib in obnemeti ob norih razgledih, dovolj mi je sprehoditi se čez vrt in opazovati rast.
Dovolj mi je obsedeti ob domači mizi in se ob čaju hraniti z bližino ter včasih na glas deliti nore ideje, ki bodo tako in tako za vedno ostale del sanj, saj bi za realizacijo rabila sedem pravih številk, pa niti listka ne kupim..  Kot deklič v tisti zgodbi o spečem zajcu...sanja kako ga bo prodala itd...in ga nato sama prebudi s ploskom dlani...

Ja, ta čas JE darilo.
Tudi zato, da pridem pred Te.
Večkrat. Vsak dan.
Da Te (po)

vabim v naš vsakdan in v moje skrite kamrice...
Da Te prosim, da ostaneš, ostajaš z nami...
Hvalim Te v lepoti stvarstva,
čutim Te v prijateljskem objemu,
slutim Te v iskrenem pogledu...

Ja, lepo mi je. Res lepo. V času katantene. Vsak dan bolj!