Utrinek iz očem skritega sveta...

 Pred dnevi se dan ni končal kot sem pričakovala, še manj kot bi si želela. Prav opazovala sem se v naslednjem jutru... Med otožnostjo in telesno bolečino se je vtihotapila tudi užaljenost. In nje se za rep drži maščevanje. V tistem trenutku bi, če bi me pocukali za jezik, lahko rekla marsikaj. Čeprav zgolj zato, da bi prizadela, da bi vrnila udarec... Kako prav pride, da je v takih trenutkih človek sam!  Iz muhe bi zrastel slon in iz mojih neizpolnjenih pričakovanj "cela štala"...

A "tlaka s samo seboj" se je šele začela... Po neslišnih dialogih med srcem in glavo, ki sta se s citiranem meni ljubih besed kot da zarotila proti mojem ponosu, se je misel zbistrila... 

Pa ja tolikokrat rečeš, da je največja ljubezen dati drugemu svobodo za ne..

Izpuščati. Glagol, ki zna boleti, saj največkrat pomeni "odreči se". Sanjam, hrepenenjem, načrtom ...
Ker v vsakdanu pomeni kdaj "sprijazniti se", da mi določeno obdobje polzi med prsti;
ker lahko pomeni npr. popustiti objem, čeprav telo "kriči" in kot da se prsti krčevito oklepajo, da bi podaljšali trenutek, ki ima okus polnosti;
ker pomeni priznati si, da drugega, če želim živeti in ne le dihati, krvavo potrebujem, a hkrati ni nujno, da prav s strani tega drugega ne bom zavrnjen in ranjen;
ker pomeni ponoviti s Havlom:"Biti se pravi biti po drugem, biti se pravi biti zaznan."
Ker "izpuščati" v življenju pomeni "sprejeti" in "prepustiti se" ...
Čeprav se zaradi tega kdaj počutiš kot bi se prestrašeno vrtel v najtemnejši noči ter tipal v prazno, kot bi te obdajala koprena megle, ki zaduši vsak, še tako nežen klic po dlani nekoga ...
Ker "prepustiti se življenju " nima nič kaj bolj gotovega izida kot skušati prebresti nepredvidljivo reko, kar se včasih zdi kot neodgovoren hazard, kjer se igraš s priložnostmi, ter iz želje, ko se oziraš za nedosegljivimi "golobi", tvegaš, da izgubiš ali celo pokončaš na trenutke utrujajočega in monotonega "vrabca v roki"...

Vse to se, sploh za nekoga, ki to opazuje pri drugem, večkrat zdi norost.
Dokler temu, da sem jaz, da je vsak izmed nas kot neznaten prah v neskončnosti vesolja, manjka zavest, da smo dragoceni.
In ljubljeni. Sprejeti. Vsemu navkljub.
Brez zamer. Brez mask. Za vedno.

V Božjih očeh. 
In "prepustiti" se naenkrat ne zdi več ruleta, ampak modrost, ki klije iz vere, a vseeno, vsaj meni, povzroča težave ...
Ker si v napuhu prisvajam vlogo, ki mi ne pripada, ko si želim biti ne le "igralec", ampak "scenarist" ... In se zato prevečkrat zavozljam ter si grenim dan.
Pa bi bilo treba "le" živeti trenutek.
In to na polno.
Saj se bo tako rekoč v istem hipu že izgubil v neskončni večnosti.
Kar ni in ne more biti tragedija. Če bo ostal zapisan v Večnem kot vreden ... 

Samo dopovejte mi to zadnje, pa si zaslužite Nobelovo... 

Tako kot je, je prav...

 Na današnji dan me misel kar naprej drega s spominjanjem na doživeto...

Česa vse se ljudje spominjamo? 

In če odmislimo težke in grenke spomine, ki jih v taki ali drugačni obliki, v različno veliki porciji, dodeli življenje vsakemu, kaj ostane, kaj šteje, kaj najbolj skrbno hranimo? (Jože Ramovš je nekoč dejal, da so najbolj ubogi ljudje, ki za spomine shranjujejo samo "gnila jabolka".) 

Iz leta v leto bolj sem prepričana, da so ti, najlepši med dragocenimi spomini, (naj)bolj povezani z "biti" in le redko z "imeti"...

In če bi te, "ta lepe" še enkrat presejali skozi sito? Kaj bi ostalo? Bi se nekomu drugemu zdelo to malenkostno, nepomembno, smešno, mogoče otročje ali celo bizarno?

Pa vendar se hvaležnost pogosto hrani prav iz teh "malenkosti", ki so drugemu dragoceni kot biser...

Zakaj bi ne bil praznik tudi, ne vem, spomin na dan, ko sem ali pa je meni nekdo, povedal, da me ima rad?  Zakaj bi človek to odrinil v pozabo? A taka spominjanja se godijo, ponavljajo, drugače od praznovanj, ki smo jih vajeni. Zgodijo se v tihoti, na samem in v hvaležnosti srca. Brez, da bi bila nujno vezana na koledar. Zgodijo se, ko se kot da same od sebe prebudijo v glavi in ogrejejo srce, prižgejo iskrice in lepšajo vsakdan... 

V hvaležnosti, da preprosto je, kot je. 

Ker je tako najbolj prav. 

Pa čeprav večkrat boli...

Še v pesmi:

TAKO KOT JE, JE PRAV..

Skozi oči katehistinje. In mame.

  Povabili so me, da za župnijski list, napišem nekaj o sebi. A se mi to ne zdi smiselno, še manj potrebno… 

 Bolj rada bi z Vami delila utrinke s srečevanj z veroukarji. Veliko lepega, veliko iskrenosti, ki gane. Tudi do solz. Sploh, ko s prošnjami in zahvalami klečimo pred oltarjem. Nekatere prošnje ostajajo v spominu še leta. Kot takrat, ko je deklica prosila, da bi se ati in mami pobotala in bi spet skupaj živeli… In nato dejansko so. :) 

A utrinki niso zgolj lepi, tudi ne le črno-beli… Je pa res, da na trenutke, konec veroučnega leta je že tak, postanejo tudi malo grenki. In če primerjam obdobje mojih prvih katehetskih let in leta po več kot desetletju? 

Nikakor, ne kot starš, ne kot katehet, ne trdim, da imam "recept", ki deluje, se pa, tako kot mama, kot tudi kot katehet trudim, da bi v malih glavah zbudila zanimanje po Božjem in v mlada srca zasejala vsaj kako drobno seme Dobrega… Dati rast ni v človeški moči, a ljudski rek pravi, da besede mičejo, zgledi pa vlečejo… 

Verjetno nam, vsem, tu zmanjka… 

Kako si drugače razlagati to, da tudi še v 6.r. Zdrava Marija nekaterim ni niti približno domača? 

Kako si drugače razlagati to, da veroukar jasno, če ne že predrzno, pove, da mu je trening več od verouka? Že res, da je vera v prvi vrsti milostni dar, a kako nam lahko Jezus postane vsaj "ne-tujec", če že ne prijatelj, če zanj nimamo časa? Hkrati pa nam je jasno, da tudi za čisto povprečne košarkaške rezultate ni dovolj, če se vpišem v klub, na treninge pa ne prihajam… 

 Ja, vem. Vsi imamo polne dneve. Prepolne. A se da krmariti. Če se hoče. Tudi med treningi, veroukom, gasilskimi in glasbeno šolo. Se da. Če starši hočemo. Mi smo tisti, ki nad prostovoljne dejavnosti dajemo tisto, kar je nam sveto, kar želimo posredovati naslednjemu rodu. In ker smo pri krstu otrok obljubili, da jih bomo vzgajali v veri, bi moralo biti jasno kje naj bi bila vera. Namensko sem napisala vera, ker sam verouk ne pomeni nič. Verouk je zgolj ura in pol na dva tedna, je kot kapljica v oceanu v primerjavi z vero, ki jo iz zgleda vere staršev in starih staršev pije otrok že z materinim mlekom, je kot droben prahec v vesolju, če ga primerjamo s Sv.mašo. Ni tragika, če otroka ni k verouku, je pa žalostno, če ga ni k maši… 

 Sicer pa, vsi bomo dajali odgovor. Vsak zase. A malo v uteho je, če veš, da si vsaj sejal, četudi je potem otrok (za kakšno obdobje) opustil vero…. 

Blagoslovljene počitniške dni :) 

Zgodba za uvod v nov dan...

Srečal sem starca. "Imate čas?" ga pobaram. "Rad bi vas nekaj vprašal."

Starec se nasmehne: "Časa imam dovolj. Kaj pa te zanima?"

"Dolgo ste že na svetu. S čem so Vas ljudje v tem času presenečali?"

Starec odvrne:

"Presenetljivo, naveličajo se otroštva in si želijo odrasti, nato pa zopet želijo postati otroci.

Izgubijo zdravje zaradi naprezanja po čim večjem zaslužku, nato pa ta denar zapravijo, da bi si povrnili zdravje.

Medtem ko zaskrbljeno razmišljajo o preteklosti in prihodnosti, pozabijo na sedanjost.

Živijo, kot da ne bodo umrli, in umrejo, kot da niso nikdar živeli..."

Starec me je prijel za roko in nekaj časa sva uživala v tišini, nato pa sem ga vprašal: "Kaj porečete kot oče, kateri so tisti življenjski nasveti, za katere bi želeli, da jih upoštevajo vaši otroci?"

Starec je odgovoril z nasmehom:

"Da se naučijo, da nikogar ne morejo prisiliti, da jih ljubi. Kar lahko naredijo, je, da pustijo, da so ljubljeni od drugih.

Da se naučijo, da v življenju ni najpomembneje, kaj imajo, temveč koga imajo. Da se naučijo, da se ni dobro primerjati z drugimi.

Da se naučijo, da ni bogat tisti, ki ima veliko, temveč tisti, ki najmanj potrebuje.

Da se naučijo, da potrebuješ le nekaj sekund, da prizadeneš ljubljeno osebo, in da traja desetletja ali pa večnost, da te rane zaceliš.

Da se naučijo odpuščati.

Da se naučijo, da dva človeka lahko gledata na isto stvar zelo različno.

Da se naučijo, da včasih ni dovolj, da jim je oproščeno, oprostiti morajo tudi sami sebi."

         (najdeno na spletu..)

Miselni utrinek

 Tako rada imam, če se mi ljudje, bližnji seveda, odprejo. Mogoče se kdaj zdi, da "rinem" vanje... Pa vendar ni tako. Le do drugih postopam tako, kot želim, da drugi pristopajo do mene.

 Ja, pogosto mi manjka iskren: "Kako si? 

Kako naj začnem razlagati, da nisem v redu, kako naj se odprem, če me drug niti ne vpraša kako sem? Kako, če pa se zdi kot da sem samoumeven avtomat za izpolnjevanje želja? In potem se čudimo, da ljudje pregorijo, psihično zbolijo... Ljudje , tudi pod domačo streho, se kdaj delijo, delimo na  slišane in prezrte, na tiste, ki služijo in one, ki prejemajo, ali bolje jemljejo... Dokler ni mera polna oziroma vodnjak prazen... 

Pa ni treba, da je tako. Najprej si dovolimo, drug drugemu, biti resnični, ranljivi. Dovolimo si priznati, da kdaj ne zmoremo, nenazadnje, da se nam kdaj "ne da"...

Moj mož mi večkrat, ko zagovarjam svoj prav, pove, da sliši, da lahko povem manj na glas. A jaz takrat ne (z)morem šepetati, še manj molčati. ;)

Po drugi strani pa drugič vlagam nore napore, da bi drug zmogel povedati... Ker se bojim zidov, ki rastejo iz neizrečenih besed...

A vendar, se človek enkrat verjetno neha truditi. Po neštetih zavrnitvah, preslišanjih, se sprijazni z razdaljo.. 

Ker če drug ne želi, noče, je kot bi se zaletaval v zid. Preostane le še čakati. 

Z odprtimi vrati, tistimi s kljuko in onimi, ki se odklepajo z zaupanjem. 

Z rokami, ki so pripravljene objeti , in s srcem, ki je pripravljeno pozabiti... 

Do takrat pa velja tisto, da nihče ni izključen, kdor se sam ne izključi. In da obstaja nekaj, kar doseže vse-molitev, ali pa vsaj dobra misel...