Na današnji dan me misel kar naprej drega s spominjanjem na doživeto...
Česa vse se ljudje spominjamo?
In če odmislimo težke in grenke spomine, ki jih v taki ali drugačni obliki, v različno veliki porciji, dodeli življenje vsakemu, kaj ostane, kaj šteje, kaj najbolj skrbno hranimo? (Jože Ramovš je nekoč dejal, da so najbolj ubogi ljudje, ki za spomine shranjujejo samo "gnila jabolka".)
Iz leta v leto bolj sem prepričana, da so ti, najlepši med dragocenimi spomini, (naj)bolj povezani z "biti" in le redko z "imeti"...
In če bi te, "ta lepe" še enkrat presejali skozi sito? Kaj bi ostalo? Bi se nekomu drugemu zdelo to malenkostno, nepomembno, smešno, mogoče otročje ali celo bizarno?
Pa vendar se hvaležnost pogosto hrani prav iz teh "malenkosti", ki so drugemu dragoceni kot biser...
Zakaj bi ne bil praznik tudi, ne vem, spomin na dan, ko sem ali pa je meni nekdo, povedal, da me ima rad? Zakaj bi človek to odrinil v pozabo? A taka spominjanja se godijo, ponavljajo, drugače od praznovanj, ki smo jih vajeni. Zgodijo se v tihoti, na samem in v hvaležnosti srca. Brez, da bi bila nujno vezana na koledar. Zgodijo se, ko se kot da same od sebe prebudijo v glavi in ogrejejo srce, prižgejo iskrice in lepšajo vsakdan...
V hvaležnosti, da preprosto je, kot je.
Ker je tako najbolj prav.
Pa čeprav večkrat boli...
Še v pesmi:
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za dodano misel :)