Tako rada imam, če se mi ljudje, bližnji seveda, odprejo. Mogoče se kdaj zdi, da "rinem" vanje... Pa vendar ni tako. Le do drugih postopam tako, kot želim, da drugi pristopajo do mene.
Ja, pogosto mi manjka iskren: "Kako si?
Kako naj začnem razlagati, da nisem v redu, kako naj se odprem, če me drug niti ne vpraša kako sem? Kako, če pa se zdi kot da sem samoumeven avtomat za izpolnjevanje želja? In potem se čudimo, da ljudje pregorijo, psihično zbolijo... Ljudje , tudi pod domačo streho, se kdaj delijo, delimo na slišane in prezrte, na tiste, ki služijo in one, ki prejemajo, ali bolje jemljejo... Dokler ni mera polna oziroma vodnjak prazen...
Moj mož mi večkrat, ko zagovarjam svoj prav, pove, da sliši, da lahko povem manj na glas. A jaz takrat ne (z)morem šepetati, še manj molčati. ;)
Po drugi strani pa drugič vlagam nore napore, da bi drug zmogel povedati... Ker se bojim zidov, ki rastejo iz neizrečenih besed...
A vendar, se človek enkrat verjetno neha truditi. Po neštetih zavrnitvah, preslišanjih, se sprijazni z razdaljo..
Ker če drug ne želi, noče, je kot bi se zaletaval v zid. Preostane le še čakati.
Z odprtimi vrati, tistimi s kljuko in onimi, ki se odklepajo z zaupanjem.
Z rokami, ki so pripravljene objeti , in s srcem, ki je pripravljeno pozabiti...
Do takrat pa velja tisto, da nihče ni izključen, kdor se sam ne izključi. In da obstaja nekaj, kar doseže vse-molitev, ali pa vsaj dobra misel...
Kako se najdem v tvojih besedah, najbolj: Moj mož mi večkrat, ko zagovarjam svoj prav, pove, da sliši, da lahko povem manj na glas. A jaz takrat ne (z)morem šepetati, še manj molčati. ;). HVALA TI za ubeseden vsakdan, s katerim se soočamo vsi, ki nam je mar za ODNOS!
OdgovoriIzbrišiKako res ...velikokrat doživeto in čutno....a zidovi tudi padajo...res pa je, da sami ne zmoremo....
OdgovoriIzbrišiTukaj vedno vidim vrata ,ki imajo kljuko samo na naši strani....na drugi strani pa nas čaka Gospod, ki trka....
Bomo odprli?
Kot bi rekel meni zelo drag spovednik: " Moli in prepusti"😇