O tem sem, v teh dneh, razmišljala predvsem s "pozicije" mame. Čakala sem prve gibe, pa prvi jok, prve besede in prve korake. Po večini sama radost. Nato sem dočakala tolike nepričakovane buške in solze, ko je bil moj objem kot najbolj varen svet in poljubček in malo pihanja čudežno zdravilo. Prvi vztrajni in včasih uporniški "bom sam-a" so me, ne da bi vedela, pripravljali na čas, ko jih ne pokrijem več za lahko noč, ko moj "ne" zanje ni več strog, ampak bolj prigovarjajoč, saj odločitve sprejemajo sami ...
A še vedno čakam.
Čakam, da izberejo, čakam, da povedo. Čakam, da jim uspe, kar si zadajo. Ni večje radosti, kot biti ponosen na lastnega otroka. A vmes kdaj zadržujem dih in jokam. Molim.
In čakam. Ter se učim molčati, ko/če me ne vprašajo za svet. A vmes kdaj trepetam. In molim. In upam, da bodo izbrali prav.
In se zavem, da od kar sem mama, moje srce ni in nikoli več ne bo zares samo moje. Ker bo vedno bilo, hrepenelo, trepetalo, bolj kot zame, za njih štiri.
In čakam.
In bom čakala. Do kraja. To je moja največja, najlepša in nikoli končana naloga. Da sem jim varen pristan...
Čakaj. Prepusti. Molči. Moli.
Vedno bolj mi je jasno, da to ni preprosto in ne bo enostavno. Da se tega učim z njimi in ob njih, da zdaj oni novih "dimenzij" učijo mene. Da je čas, ko je nekaj bilo tako kot sem rekla, mimo in da mi ostaja moli, prepusti, molči. In čakaj. Ter ljubi.
Čutim s teboj. In učim se od tebe❤️
OdgovoriIzbrišiHvala za zapis.