A vsi vemo, da občasno pokažejo še drugo plat, da v sebi kot da skrivajo nasprotni pol, ki "sfiži krila" s strahovi pred prizadetostjo, ranjenostjo, zavrnitvijo, posmehom, poteptanimi sanjami, slovesom...,s tako prepričljivostjo, da človeku res jemljejo pogum. Kot da ima na nosu, naenkrat, ene take "špegle", ki vse zamažejo s črno, pa si jih sam ne more sneti ...
Ta neviden svet "naj-ev", prepleten s sanjami, načrti in strahovi, večino časa v življenju res dela konkurenco "redbullu", občasno pa postane kot mučilnica, natezalnica, giljotina, kjer "nemočna" misel obvladuje in izčrpava slehernega, pa čeprav še takega orjaka ...
In v takih dneh, na katere ni nihče popolnoma imun, nekateri pa kot da s(m)o jim še posebej podvrženi, se zdi, kot bi se podobe prebujajočega stvarstva zgolj mrtvo odbijale od očesnih živcev,
kot da toplota pomladnih žarkov le še požene sok po žilah nevidnega "srobota", ki kot oklep stiska, hladi in obvladuje tisto, včasih tako neustrašno srce ...
In tu že zgolj misel na "carpe diem" zbudi odpor;
tu je vse, kar običajno človeka dviga, peklenski napor;
tu je cilj le "obdržati glavo nad vodo", čeprav te "zaliva" tudi od zgoraj ...
Naenkrat ostane le ena "naj-želja" ...Da to mine.
Da bo kot včeraj, da bo vse po starem;
ko bo dan dovolj dnevu,
ko bo zaupanje Vanj, ki drži vse nitke, oklestilo strahove in odprlo vrata Življenju;
ko bodo, v s kristali izmitih očeh, spet poplesovale iskrice veselja, ki jim "tema" ne more do živega;
ko bo izza sramežljivega nasmeha, uhajal zven na katerega posluh nima vpliva, a je nalezljiv in doseže srce drugega- smeh ... :)
Takrat zlo, v vseh niansah, izgubi moč,
takrat človek dobi pogum, da pove,
takrat "se iz tresoče gore rodi miš"...
Takrat, ko stegnem roko do n(N)ekoga, se, v vsakdanu, zgodi vstajenjsko jutro ...
❤️
OdgovoriIzbriši