Zbudila sem se sicer s prenatrpanim planom, a dopoldne je bilo vsemu navkljub rezervirano za zaključek tedna čiste uživancije za naše otroke. Sklenil se je namreč letošnji oratorij v naši župniji...
Mavrica petja, igre, zgodbe, obdana z nežnim oblakom izročanja, prošenj in zahval Njemu..
Tako lepo je videti na kupu množico, letos preko sto mladih obrazov otrok in animatorjev, tako lepo boža njihova pesem, ker je prepojena s preprosto radostjo nad ž(Ž)ivljenjem...
Že tako bogat dan mi je še dodatno ogrela misel znanke, prijazne gospe, ki mi je v pogovoru, tako mimogrede, brez da bi mi hotela laskat', povedala, da se je eden njenih domačih, ko je bil (doslej) le enkrat prestopil naš prag, pohvalil, da se je pri nas počutil noro lepo... Ko ga je nato spraševala po vzroku, ji je preprosto povedal, da je čutil toplino in domačnost...Izrečeno me je pogrelo, ker sem čutila, da je iskreno. Že ves dan sem ji hvaležna, ker me je spomnila na moje dekliške sanje, ko sem si želela, da bi se nekoč, ko bom s svojo izbrano polovico, iz sten ustvarjala dom, tam doma počutil vsakdo, ki bo del najine zgodbe, pa čeprav le za nekaj podarjenih ur obiska.
Ljudje ne potrebujemo izbranih menijev, ohlajenega šampanjca, "nobl" pohištva, da postane trenutek ogret s tistim kar ostane. Potrebujemo le pristnost v preprostosti... Hvaležna sem za čudovite ljudi, ki mi/nam jih Življenje pošilja na pot, ki me tega učijo vedno znova, vsak na svoj način...
