Vse najboljše!

 Spomnim se tistega junija pred petintridesetimi leti, še posebej tiste zadnje junijske nedelje... Med  deveto mašo je, vsa prestrašena, pritekla v cerkev mama treh sinov in jih odvlekla izpred oltarja ... V trenutku panika...ker da bodo že čez nekaj minut tu... Letala JLA namreč.

Brez vnaprejšnjega dogovora smo se sosedje nagnetli v iz vasi oddaljeni gorci... Naravnost začutim še lahko tisto negotovost in strah. V vseh je bil... Stara mama so nas otroke spodbujali k molitvi, moški so na malem tranzistorju lovili frekvenco, ki bi prinesla kakšne vesti...
Ja, navkljub skoraj polnim trinajstim letom, je najbolj živ spomin ravno na ta trenutek, ko se mi je prvič v življenju zdela vojna tako zelo blizu...
Pa na Kacina, priznanje Vatikana...

Pa danes? Po petintridesetih letih? Ko je tudi najmlajša iz naše štiriperesne deteljice že starejša kot takrat ob rojstvu samostojne države jaz?
Vem in čutim, da je mir krhek, zato sem še bolj hvaležna zanj. In se še bolj bojim vojne in vsega gorja, ki ga le ta prinaša s seboj 
Žal mi je le, da po "drugi Švici" še sanje  kot da ne dišijo več ... 

A vsak dan bolj sem ponosna, da sem rojena v deželici pod Triglavom in sanjam o dnevu, ko bo naša, moja Slovenija v svetu res pomenila to, kar pomeni meni ... Hkrati pa sem vedno bolj pomirjena s svojim preprostim podeželjskim  življenjem. 
Nada domovina je košček raja, kjer živijo pridni, pošteni in veseli ljudje ...
Čeprav z eno napako ... Volivci prepogosto na oblast spravimo ljudi, ki bi jim v prvi zimi še krava poginila... Kajti dober gospodar misli naprej in se dolga boji, še bolj da bi "puf" pustil onim, ki pridejo za njim ...
A ni za obupovat'... 

Če je Bog tod zvrnil neskončen koš naravnih lepot, bo tudi pravo pamet ... In resnično domoljubje.

Enkrat. 

In mogoče je ta čas prav zdaj.
Do takrat pa naj na našo ljubo domovino in vse nas obilno rosi Njegov blagoslov ...

Vse najboljše draga moja, naša Slovenija!

Se spomnite? :)
Še iz časov pred letom '91...
 

Znamenja časov

Znamenja časov. Če bi odgovorila brez premisleka, bi rekla, da je to nekaj iz preteklosti, nekaj, kar je bilo nekoč in hkrati nekaj, kar so zaznavali le redki posamezniki. No, potem za nazaj smo pa po navadi radi pametni bolj kot ne vsi ...

 A bolj, ko razmišljam, bolj se mi zdi, da znamenja niso bila le nekdaj, še manj, da so namenjena zgolj izbrancem. Vedno bolj se mi dozdeva, sploh, ko se oziram nazaj v lastno bližnjo zgodovino, da taka znamenja SO, a jih, pogosto zaslepljeni od nečesa, kar nam jemlje vid in uvid, prezremo, preslišimo ali tako ali drugače ignoriramo. Življenje, tako si vsaj domišljamo, teče po naših načrtih. Ali pa se zgolj sprijaznimo z določenimi segmenti. A nato se, ko bi si najmanj mislil, spet začne naslednja "epizoda". Vrstijo se drobna znamenja, budijo se skrite sanje, ki jih še podkurijo ljudje, ki verjamejo vate. A v mislih vlada nemir in v glavi ni poguma, da bi izbral. In tvegal. 

Pa je res bolje ždeti v coni udobja, ki to, četudi ti na nek način prinaša varnost preživetja, sploh ni, kot pa obrniti jadra lastne zgodbe? 

Če ne verjameš vase? Ne vem. Ker tisti prejšnji odstavek pravzaprav opisuje mene. Zdi se mi, da me bo nekoč Bog pokaral. Zakopala sem talente, ne premorem za gorčično zrno vere vase ... Čas pa ne da teče, ampak odteka! 

Velikokrat se spomnim na film o dekletu, ki je vsakič na ledu, z drsalkami na nogah,  za trenutek, preden se je spet vrnila za knjige, zares čutila lastne sanje. In nato zbrala pogum, zavrnila izjemno študijsko priložnost in zgroženi mami, ki ji očitala, da se odreka sanjam, odgovorila, da se odreka njenim sanjam in gre za svojimi .... (Ice princess)

 In potem se mi zazdi, da je ta "uporniški" duh v minulih letih, desetletjih potuhnil, utihnil. Zaposlovali so me otroci. Še enkrat bi ponovila to... A zdi se mi, da je imel z mano Nekdo še drugačen načrt. Da za ta leta, ko me otroci iz dneva v dan "manj" rabijo, potrebujem ustvarjalni naboj, ki presega "multitasking" gospodinje na mali kmetiji in službe, ki mi sicer res omogoča rast v človečnosti in me osrečuje s srečanji z ljudmi, a me hkrati "tišči" točno tja, kjer sem, navkljub trudu, nespretna. A mnogi moji talenti zakopani drevenijo v odrinjenosti.  Kaj je prav? Kaj je bolj prav?

Ne vem. Še vedno ne vem. A hkrati se mi zdi, da je mogoče prav to intervalno sami sebi namenjeno spraševanje, ki vame vnese nemir, in vedno znova od mene pričakuje odločitev za nekaj in hkrati obratno sorazmerno ločitev od nečesa tisto, kar me vadi v ponižnosti. Tudi, ko me zamika, da bi drugim, sploh pa lastnim že odraslim otrokom, solila pamet.  Vsak ima svojo pot, vsaka pot njej lastne ovinke, vsak "ovinek" svojo lekcijo... 

Mi pa se "lupimo" kot čebule... Tudi v solzah in s solzami kdaj, a vedno bolj in bliže lastnemu bistvu. In Resnici.

 

"Zima ni nič huda. Če se nanjo pripraviš".

 Nobena skrivnost ni, da mi zima in mraz nista preveč pri srcu. Najraje namreč zimo, sploh ples snežink, opazujem s tople krušne peči..

V tem tednu si dopoldneve delim le z lastnimi mislimi. Večkrat se mi v spominu osvežijo besede pokojnega tasta, da zima ni nič huda, če si nanjo pripravljen.. In na koledarsko zimo se da pripraviti.

Prejšnje generacije so znale mesece, ko je narava počivala, sploh če pod snežno odejo, porabiti tudi za lasten "počitek". Toplina krušne peči jih je vabila v skupen prostor: prebirati fižol, streti orehe, spresti volno, nato splesti kaj kar je družina potrebovala, glasno brati "Mohorjevke", pripovedovati vnukom, delati refleksijo za nazaj in načrte za naprej ..

Zima je upočasnila tempo vsakdana, bila neke vrste "oddih",  ko jim ni nič manjkalo-če so bili minulo leto pridno delali in jim je narava prizanesla...

Danes pa je dan dnevu, zaradi rutine delavnika enak vse leto.

Sedmi dan počivaj. Kaj pa če to ni dovolj? Kaj pa če tudi človek rabi "zimo" od obveznosti? Mi pa še praznične dni "zabašemo" s hrupom in preobiljem, da se nam ne bi bilo potrebno ozirati ne naprej in ne nazaj... Kaj pa, če v bistvu, nevede, hrepenijo po "zimi"? Včasih se komu zareče, da bi rabil en "lockdown"... Kaj pa če je zima  prav to? Kaj pa če je zima inventura in načrtovanje za prihodnje rodovitne mesece hkrati?

A enkrat, za nas, rodovitnih mesecev ne bo več. Enkrat tudi zime ne bo več... Mogoče bi res morali na čas, na leta in dneve, zavestno začeti gledati drugače. Ne več zgolj prištevati, ampak  jih jemati kot nekaj, kar jemljemo OD. Z zavedanjem, da ne vemo koliko je še ostalo, da je vsak dan en dan MANJ. Da mi je mogoče ostalo le še par zim, mogoče le še ena pomlad, mogoče le ta samcat dan?

Mogoče je vsak letni čas prispodoba življenjskega obdobja... Ni nujno, da dočakam zrele sadove, ki mi bodo medili okus v starosti?

Ne zima, ne starost nista težki, če se nanju pripraviš... Za koledarsko so "dovolj" drva in ozimnica. Življenjska "zima" pa ni odvisna od doživetih let, še manj od tega do kod se povzpne ali spusti živo srebro... Ta zima okuje v hlad le srca onih, ki gojijo zamere in negujejo neodpuščanje, ter se, ali iz strahu ali iz egoizma, obračajo stran... A v tem, ko grabežljivost dobi prednost pred darežljivostjo, sebe ropajo odnosov.

"Biti se pravi biti po drugem, biti se pravi biti zaznan" je nekoč nekdo dejal..
In od nekoga zaznan človek, čeprav mogoče brez materialnega obilja ali pa celo v pomanjkanju, je srečen človek. Po njegovi srajci pa bojda hrepenijo celo kralji...