"Srečal sem goslarja, bil je slep.
Rekel mi je: Sinko, svet je lep."
Začudil sem se: "Svet, da je lep?"
"To boš videl, ko boš slep.""
Božič je. Spokojen, miren in bel. A v meni, vsako leto bolj hrepenenje po letih, ki so minila. Zato mi je zgornja misel iz današnje pridige ostala v spominu. Sinoči nas je bilo doma vseh šest, kar je praznik, pa četudi bi bil, po koledarju, čisto navaden dan. Iz leta v leto bolj se zavedam, da so bila leta, ki so se mi takrat, na trenutke, zdela noro naporna, ko so bili otroci še vsi doma, pravzaprav "polnost časa" za mojo dušo, ki je ne more nadomestiti nobena reč. In tega se, iz leta v leto bolj, globlje zavedam. Zdaj razumem mamo, ki se ji je še par let "zatresla brada", ko sem, po obisku z mlado družinico, odhajala od doma. Zdaj sem tam jaz... Požiram solze, ko odhajajo vsak na svoj konec. Čeprav vem, da morajo iti, da se morajo osamosvojiti... In trepetam zanje. Pravzaprav se mi zdi, da moji vzdihi in molitve postajajo le preplet hvaležnosti in hkrati skrbi zanje... Da bi srečali sorodne duše, da bi bi jih svet ne "pojedel", da bi znali živeti tako, kot je prav...
Do takrat bi bil najboljši recept "M-M-P". Molči. Moli. Prepusti. V zaupanju, da On bdi nad njimi, da so ta leta na nek način "moja leta suhih krav", da so le še eden izmed "adventov" v življenju mame...
Žegna Novorojenega Vam voščim. Naj vam da miru v potrpljenju, ko "življenjske niti" vodi On, ki je ustvaril nebo, zvezde, tebe in mene, ter v zaupanju, da njegova domišljija presega naše načrte in pričakovanja, saj se vedno zaključi z "bilo je zelo dobro". Torej, če še ni, če še nismo "zelo dobro", smo še vedno kot nedokončana glina v lončarjevih rokah...
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za dodano misel :)