torek, 16. december 2025

Ko gredo besede po svoje...

V minulih tednih je naša najmlajša entuziastično razvijala svojo podjetniško idejo. Seveda ni šlo niti približno vse po planu in dan pričakovanega bazarja je bil prehitro tu... Ko zato že zgodaj, v mrzlem decembrskem jutru na široko odpiram okna, ker ona "kuha" svoje eko-bio-"zero waste" parfume, in zato "preveč" diši, se mi zdi, da tudi tu ni cilj nagrada, ampak pot. Že res, da se ji brat ne pusti preveč objet, ampak to, da posluša njene ideje, ji izdeluje kalupe, se dogovarja naprej, in zato, da bi ji dostavil željeno embalažo, sredi noči, na prostem, ker čakalnica pač ni odprta, čaka na vlak, ko bi lahko spal v svoji študentski sobi, je izraz povezanosti, dejanje bratske ljubezni... 

foto:splet
Pred dnevi me je starejša gospa, ki svojih otrok sicer nima, vprašala, če mi je težko, ko se naše gnezdo prazni. Ja, mi je. Še vedno, čeprav rada trdim, da sem se "sprijaznila", da tako pač v življenju je. Otroci odrastejo, mama ostaja mama. Za vedno. Trepetam zanje. A ko si med seboj, z dejanji, pokažejo, da znajo stopiti skupaj, mi je laže. Ker, pa naj pride karkoli že, če imaš tri sestre ali pa dve sestri in brata, ne moreš biti res sam. In če nisi sam, je ni stvari, ki bi je ne zmogel. Iz leta v leto bolj se zavedam, da so s tem, ko imajo sorojence, od naju dobili najlepši del dote, ki jih bo v življenju obvaroval samote. Niso dobili samostojnosti s svojim avtomobilom, so pa dobili priložnost, da se učijo prilagajanja in načrtovanja z enim družinskim avtomobilom. Nikoli nisva čutila obveze, da vsakemu od njih "kupiva" stanovanje ali hišo, nama je pa samoumevno, da otrokom pomagaš po svojih močeh. Kot stara gramofonska plošča pa še vedno ponavljam, da družina obstane, ker vsak prispeva svoj del prirojenih talentov in čuti odgovornost, da naredi kaj, pa čeprav mu ne diši, zato da nam bo skupaj dobro... 

V življenju ni nič tako preprosto kot na tipkovnici. Ne obstaja ne "delete", ne "paste", ampak je pač levo-desno, gor-dol... Vse to je postranskega pomena. Dokler nisi sam, dokler je nekomu mar zate. 

Dragi moji M&N&M&N!

Z atijem vam nisva odprla varčevalnih računov, verjameva pa, da so poštenost in pridne roke potreben ključ. S priimkom vam nisva odprla poti do "VIP", verjameva namreč v "najboljši vzglavnik". Imate pa nekaj, za kar so prikrajšani mnogi: imate drug drugega in imate dom, ki vas vedno čaka. Ter za in na vse vas štiri ponosna starša.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Hvala za dodano misel :)

Ko gredo besede po svoje...

V minulih tednih je naša najmlajša entuziastično razvijala svojo podjetniško idejo. Seveda ni šlo niti približno vse po planu in dan pričako...