Poleg vsega? Še verouk???

  Septembra se, po večini, sploh starši, bojimo ... Spet bo treba v stare tirnice, spet se bo na trenutke zdelo, da je vsak dan ena sama bitka s časom, od jutranje budilke, opozarjanja na po urniku urejeno torbo, pa prenašanja inštrumenta in večnega iskanja prepotenih superg, ki prevečkrat ne najdejo same domov ... Da o seminarskih nalogah in obveznem branju, ki so nočna mora marsikaterega starša, ne izgubljam besed ...

  Za povrh pa še verouk ... "Spet." Pa čeprav na dva tedna. 
Zanimivo, in z malo dobre volje tudi brez problema, bi bilo izračunati procent otrok, ki se k verouku vpišejo in ga dokaj redno obiskujejo ... A v procentni račun se ne da stlačiti nečesa bolj bistvenega, kar pa pred desetletji sploh še ni bilo vprašanje. Tu mislim na razloge, iz katerih otroci obiskujejo verouk, ali bolje razloge, ki vodijo starše, da otroka sploh vpišejo k verouku ... Je to iz resnične osebne vere, ali zgolj iz tradicije? Ali da pač odkljuka in ne bo imel težav, če se zgodi, da bo naprošen za botra ali pa bi se mu zahotelo romantične poroke pod gotskimi stebri???

Kot "frišno" katehistinjo me je doletelo vprašanje, če pa ni verouk za šestletnike dolgočasen... Pa če bo mamini princeski dolgočasen prvi razred? Tu ne bi bilo dileme. :) So stvari, ki jih starši naredimo v nasprotju z voljo otroka. In pri odločitvah vztrajamo. Ker gledamo dlje. Tudi ob nedeljah, ko je ob uri maše istočasno predvajan živ-žav ... :)
Pa še nekaj. Vedno znova me zaboli občutek, ko se mi zazdi, da se kakšen starš prav boji, da bi Jezus otroku postal več kot zgolj nekdo, ki je bil križan pred 2000 leti, ter bi otrok posledično postal preveč "cerkven"..., a hkrati me poleg vere, da sem kot katehet v vlogi sejalca, hrabrijo še besede učiteljice, da je v veroučnih vsebinah točno tisto, za kar v šoli, ob prenatrpanih učnih načrtih, večkrat zmanjka časa. To je vzgoje za dobro, vzgoje za "biti" človek ...

Zato se novega šolskega leta veselim.
Veselim se vsake "male bučke", ki bo kot goba vpijala besede o Ljubezni in z zvedavimi očkami zaupno zrla v "zlata vratca", ter se okorno križala z dlanjo, ki bo kdaj skoraj do rokava mokra od blagoslovljene vode ... :)
Veselim se, ker vem, da nam bo skupaj lepo in bomo drug drugemu dar, 
predvsem pa se ne bojim, ker zaupam, da ne bomo sami, saj verujem, da je Gospod kot prijatelj, ki nas nikoli ne zapusti ... Tako v besedi, pesmi, nagajivosti in igri, kot tudi, ko se mi bo zdelo, da so me s svojo živahnostjo "izpili" ...
  Ja, če otroci od verouka "odnesejo" zgolj in samo to, da Jezus ostaja z nami vedno, tudi ko smo v godlji, pa čeprav po lastni neumnosti, ni bil izgubljen čas. Ne njihov, ne moj, niti niso bile v prazno zapravljene ure v popoldnevih staršev, ko se je zdelo, da "le" čakajo na konec veroučne ure svojih otrok.

Je, kar je ... :)

 Letos mi rože v koritih hodijo odveč. Spet. In to se jim še kako pozna tudi na zunaj.
Odkar me bolj zanimajo "flance", ki ne le cvetijo, ampak dajo tudi kaj za na krožnik, jo vsako jutro, namesto na balkon, mahnem pogledat' na vrt in v rastlinjak. In posledično tam kaj brkljam. Bo res zadnji čas, da se podamo v permakulturo. ;) Posledično večkrat balkonska korita opazim šele, ko rože že na zunaj kažejo, da se jim ne godi najbolje ... In nič kaj prijetno mi ni, ko opazim, da komu pogled uide tja gor, na balkon ... Doza ponižnosti...?
In ker jih zanemarjam, ker čas, ki jim pripada, namenjam tistim rastlinam, ki končajo na naši mizi, zgolj "živijo" in ne "cvetijo"...
"Kaj hočeš, za letos je kar je", imamo pač debel krompir in revne rože. Mogoče drugo leto oboje... :)

 Z ljudmi, odnosi ni nič kaj drugače, pravzaprav so rož'ce idealna primerjava...
Ob slabi "negi" zgolj životarijo, ob brezbrižnosti umrejo ...
Vsega mora biti ravno prav ...
Če namreč pretiravamo, če skušamo "dragocene" ljudi in odnose posrkati,
je kot bi jih utapljali od predozirane, a hkrati nujne skrbi, je kot bi jim ne pustili, da za-dihajo ...
Če ljudi "izkoriščamo", je kot bi vršičkali rožmarin ...
Vsaka, še tako majhna vejica sicer diši, rastlinica še bolj košato odžene, a le če ne pretiravamo, drugače se posuši ...
Seznam verjetno nima konca, a kar se na ta način zlahka dobi, se nato težko odpravi ...
 Tako kot pri rožicah ne morem nadoknaditi kar sem zamudila, se tudi odnos zlahka okuži, a težko pozdravi ...
Edino zdravilo za trenutke, ko se odnos kodra od bolečine, je sprejetost,
edino zdravilo, ki ohrani odnos, plesniv od zamer, je odpuščanje,
edino "pakiranje", ki vsebuje oboje, je ljubezen.

No, od rož pa najbolje, da se držim orhidej ... Niso zahtevne, marsikatero pozabo oprostijo, cvetijo, pa še bodejo ne .... Skratka trenutno idealne za brezbrižno gospodinjo, kot se po rožah sodeč zdim ... ;)

"Pošten butelj"

Prijateljica, ko se čuti izmozgano, medtem ko se nekateri od kolegov spretno izmikajo dodatnemu delu, pravi, da ji na čelu menda piše: pošten butelj. :) Ko sem to prvič slišala, mi je zvenelo nekako tuje, no, pa tudi butelj ni tako oboževan naziv, da bi si ga človek prostovoljno prilepil ... ;)
Danes mi je nekako prišlo na misel, da menda spadam v isto kategorijo ... Če po SSKJ butelj velja za neumnega, omejenega  človeka, mu danes tako poveličevan "znajti se" in "poskrbeti zase" upravičeno ni na kožo pisan. Iz tega se da razbrati, z današnjim splošnim umevanjem uspešnosti, da pridevnik pošten z butljem sploh ni skregan ...

Kdo s(m)o torej danes pošteni butlji?
Pošteni butlji mirno spijo, ker vedo da nimajo nič, kar ni prisluženo z delom njihovih rok;
pošteni butlji vedo, da denar ni lahko zaslužit', zato vsak evro vsaj dvakrat obrnejo in jim še na misel ne pride, da bi celo plačo "vrgli" za škornje z rdečim podplatom, ter nato cel mesec jedli na kredit;
pošteni butlji imajo dobro gibljive členke prstov in zapestja, ter bolj "trde" komolce, zato jim "komolčanje" ne pride na misel, radi pa od svojega "malo" še komu kaj dajo...

Mar nismo (skoraj) vsi izšli iz takih rodov??

Pa vendar z rahlo grenkobo pomislim, da ne spadam čisto v to "kategorijo"...
Zakaj? Ker od svojega dela ne morem živeti, saj v današnjih časih za pre-živeti ni dovolj le to, da na njivi in vrtu dobro raste ... In tako, kljub "zagnancem" na dlaneh, ostajam vzdrževani član. Pa bi rada kaj primaknila v družinskega prašička.
A to je že druga pesem. Danes, za službo ni dovolj papir, še manj le veselje in občutek, ko veš, da bi ti delo dobro šlo, saj ti preprosto, po prirojenih talentih, "leži" ... Rabiš še VIP, veze in poznanstva. Teh pa pošteni butlji nimamo.
In ne morem si kaj, da si ne mislim, da bom spet težila otrokom, da naj se pridno učijo, ter si tako odpirajo vrata. Res da izobrazba ni garancija za uspeh, a včasih šteje vsaj kot nekaj, kar ti olajša vstop. Ni pa pravilo da nekdo ne more uspešno delat', pa čeprav po papirjih ni niti približno njegov "fah"... Le priložnost dobi bolj redko ...