Za povrh pa še verouk ... "Spet." Pa čeprav na dva tedna.
Zanimivo, in z malo dobre volje tudi brez problema, bi bilo izračunati procent otrok, ki se k verouku vpišejo in ga dokaj redno obiskujejo ... A v procentni račun se ne da stlačiti nečesa bolj bistvenega, kar pa pred desetletji sploh še ni bilo vprašanje. Tu mislim na razloge, iz katerih otroci obiskujejo verouk, ali bolje razloge, ki vodijo starše, da otroka sploh vpišejo k verouku ... Je to iz resnične osebne vere, ali zgolj iz tradicije? Ali da pač odkljuka in ne bo imel težav, če se zgodi, da bo naprošen za botra ali pa bi se mu zahotelo romantične poroke pod gotskimi stebri???
Pa še nekaj. Vedno znova me zaboli občutek, ko se mi zazdi, da se kakšen starš prav boji, da bi Jezus otroku postal več kot zgolj nekdo, ki je bil križan pred 2000 leti, ter bi otrok posledično postal preveč "cerkven"..., a hkrati me poleg vere, da sem kot katehet v vlogi sejalca, hrabrijo še besede učiteljice, da je v veroučnih vsebinah točno tisto, za kar v šoli, ob prenatrpanih učnih načrtih, večkrat zmanjka časa. To je vzgoje za dobro, vzgoje za "biti" človek ...
Zato se novega šolskega leta veselim.
Veselim se vsake "male bučke", ki bo kot goba vpijala besede o Ljubezni in z zvedavimi očkami zaupno zrla v "zlata vratca", ter se okorno križala z dlanjo, ki bo kdaj skoraj do rokava mokra od blagoslovljene vode ... :)
Veselim se, ker vem, da nam bo skupaj lepo in bomo drug drugemu dar,
predvsem pa se ne bojim, ker zaupam, da ne bomo sami, saj verujem, da je Gospod kot prijatelj, ki nas nikoli ne zapusti ... Tako v besedi, pesmi, nagajivosti in igri, kot tudi, ko se mi bo zdelo, da so me s svojo živahnostjo "izpili" ...
Ja, če otroci od verouka "odnesejo" zgolj in samo to, da Jezus ostaja z nami vedno, tudi ko smo v godlji, pa čeprav po lastni neumnosti, ni bil izgubljen čas. Ne njihov, ne moj, niti niso bile v prazno zapravljene ure v popoldnevih staršev, ko se je zdelo, da "le" čakajo na konec veroučne ure svojih otrok.
Uh, saj ni kaj pametnega dodati. ;)
OdgovoriIzbrišiTudi meni se zdi, da se verouk jemlje čisto preveč mimo grede, kot nujno zlo ali pač zaradi tradicije. Ko bi se le vsi zavedali bogastva, ki ga s sabo prinaša. Tistega, ki nam bo celo življenje koristilo in ki ga bomo lahko vzeli s sabo tudi ob uri naše smrti.
Srečno in blagoslovljeno leto vam želim! :)
Hvala, Manca.
Izbriši...ko bi bil "vreden" vsaj toliko kot kakšna ur'ca treninga... ;)
Verouk...Čedalje bolj zapleteno. Tamale se še da ob čisto dostojnih delovnih zvezkih za njihovo starost navdušiti, pripovedovati,..če katehet živi, kar govori, otroci čutijo. Zaplete se pri starejših. Nekje še vedno način dela kot v šolah pred 20 - leti. Lekcija, naloga, odgovori na vprašanja. pregledovanje nalog, kontrolka, polovico nezadostnih (pravilno napiši vse blagre, vse 4 dele rožnega venca,...uf, težka še za odrasle). Seveda, saj res. Vpisali smo jih v veroučno šolo. Šolo, hm....Sem govorila s soavtorjem enega od učbenikov - Mi je bilo odgovorjeno, da so učbeniki zastareli,.... Moj otrok pač ne želi barvat pobarvank. Nobenih. Glavno delo moramo starši opraviti doma. Najhitreje zaznamo spremembo v otroku, spremenimo pristop na poti do cilja, če nam je cilj za nas in otroka, da ohranimo osebno vero in zaupanje v Boga. Težka je. Ob tem, da ohranimo spoštovanje do veroučne šole in katehetov, ki se trudijo po svojih najboljših močeh. Vendar. Morda bi nekdo le zaznal, da se je duh časa spremenil v zadnjih 20 - tih letih. Naši otroci so največji misijonarji vere predvsem v večjih mestih. Saj vemo. Po pet iz razreda jih pride k verouku, v šoli se jih privoščijo sošolci..smo doživeli, da v vrtcu niso smeli imeti Miklavža, da se ne bi otroci iz družin ateistov in muslimanskih družin počutili izločene. Želela bi si, da bi kdo od odgovornih prišel "na teren" in videl, koliko truda je potrebno, da se vzdržuje verska vzgoja otrok. Pridite in poglejte in ne nas samo grdo gledat in štet listke od udeležb pri maši. Za zaključek. Letošnji bogoslužni zvezek me je s svojo spremebo navdušil. Hvala vam za dobrodošlo spremembo.
OdgovoriIzbrišiHvala za vaš pogled...
IzbrišiTudi sama sem v prvi vrsti mama.In to malo večkrat od svovenskega povprečja... :)
Ja, glavno delo je na nas starših, če "nam je cilj za nas in otroka, da ohranimo osebno vero in zaupanje v Boga."
Tudi tu je v 20.letih velika sprememba... Ker ne le, da se kar nekaj otrok do prvega verouka ne zna niti pokrižat', ampak kdo celo cerkvenega praga še ni prestopil...
Glede listkov, testov...je različno od župnije od župnije...in veliko odvisno od odgovornih-in to so še vedno duhovniki...
Še to. Mi je bilo rečeno, da so tudi v cerkvi možne spremembe le iz vrst vernikov. Torej na način pobude skupine staršev. Ne.Nihče od vodilnih ne vidi sedanjega načina verouka kot problem. Vem, da se pristop od župnije do župnije razlikuje. Odvisno od ljudi, ki to delajo in koliko so samozavestni, da vidijo kot dobro, da kaj naredijo drugače. Na nas je torej, da v slovenski cerkvi poiščemo pot do spremembe. Tudi to mi je povedala oseba, na katero sem se obrnila v upanju, da ima možnost kaj ukreniti. "Sami boste morali, " je bil odgovor.
OdgovoriIzbrišiHvala Bogu, imam tudi več od otrok od povprečja (marsikdo moli leta in leta vsaj za enega - torej so res dar božji...), zato lahko tudi več vidim, se vseskozi učim sprejemanja različnosti na poti k cilju. Verjetno je res, če imaš enega, gre vse malo lažje. Ne zaznaš toliko težav, še zlasti, če je to en priden učenec sicer. Če jih je več, pa drugače gledaš, kako boš speljal. Kot vidim, je včasih verouk ne samo na strani staršev dejavnost, ki se jo odkljuka, ampak na veliko žalost tudi na drugi strani....Žal. Kateheti so ljudje kot v vseh poklicih. Del službe jim je všeč, del pa najbolj ne. Nekaterim poučevanje verouka pač predstavlja breme. Niso vsi za delo z otroki. Od duhovnikov pa se pričakuje, da so sposobni za vse. Sicer pa nam bodo duhovniki pregoreli. Poglejte, starajo se, imajo mnogo, premnogo zdravstvenih in osebnih težav, izstopajo, skoraj vsako leto en mlajši od 50 let umre za posledicami srčnega infarkta..novomašnikov je za peščico. Čedalje več bo moralo biti na strani laikov. Torej? Kaj pravite? Starševska pobuda za spremembe? Vem. Novih učbenikov še nekaj časa ne bo...sicer pa je bil predlog interaktivnega verouka z vsebinami na CD-ju in povezavami na internetu....sodoben pristop torej. Bistvo je doma: zgled, zgled in zgled. Cerkev in cerkveno občestvo je naš širši dom, kajne.
hmmm, samo predlog:
IzbrišiGlede nato, da smo Cerkev VSI in da ste iz vrst (če se motim, me popravite) pedagoškega kadra, bi pa mogoče vi sprejeli izziv kakšnega razreda še pri verouku v domači župniji in tako razbremenili duhovnika za kakšno urico?? Vprašajte, izrazite pripravljenost... :)
Prostovoljno, kot večina katehetov pri nas... :)
Nisem iz pedagoških vrst, imam pa službo, kjer delam z ljudmi,...na žalost nimam pravih sposobnosti za delo z otroki. Sem se že nekaj trudila, pa je moja poklicanost pač drugačna. Tako iščem načine, kako jo uresničevat v župniji...V naši župniji imamo dve katehistkinji pedagoške izobrazbe in dva diakona, tako, da kar razbremenijo duhovnika, delajo prostovoljno ...Hvala Bogu za njihovo in vašo pripravljenost...marsikaj kliče k spremembam.....
IzbrišiNisem prepričan, da je rešitev v CD in "sodobnih" metodah. Prej nasprotno. Še pobarvanke so meni čudne. Listki za h mašam pa so sploh prozorna zvijača, nevredna duhovnika.
OdgovoriIzbrišiOtroke je treba učit osnove, da bodo znali razmišljat. Da bodo razvili presojo. To je namen in cilj verouka. In nisem prepričan, da so vsi ti delovni zvezki in ostalo v službi tega. Bolj v službi "modernih trendov", ki jih vodi marketing založnikov.
Lahko govorim, za primer, ki ga poznam.
IzbrišiPri nas listki niso kontrola, župnik na začetku vsakega leta pove, da so pomoč (mogoče za mlajše kdaj tudi motivacija), da pa ni nobene nuje, da bi, v primeru obiska maše kje drugje, "fehtarili" za listke... in tako kakšna mami napiše na nalepki namenjeno mesto: bili pri maši tam in tam". Če si izmisli, je to pljunek v lastno skledo....
Marsikaj, gospod Zdravko, kliče k spremembam. Marsikaj, kar ste vi povedali naravnost, jaz pa sem malo zavijala v celofan. je tudi meni težava. ..Veliko nas to vidi.... Tole o CD-ju je le ideja pedagoga, ki spremlja trend današnjega sveta...je samo predlog, najdimo kaj drugega. Vem za skupino staršev, ki ne vpišejo otrok v veroučno šolo, ampak imajo družinski verouk enkrat na teden, otroci so ena skupina, starši druga,...Velikokrat sem že rekla, da sem se zares začela vzgajat, ko sem morala začet vzgajat svojega otroka. Ali se ne bi organizirali tudi starši in si organizirali eno uro verouka na teden. Takega, za odrasle? Zakonska skupina je drugo. Imeli bi verouk. Poglabljanje vere, branje Svetega pisma,...
IzbrišiNapisali ste: "Otroke je treba učit osnove, da bodo znali razmišljat. Da bodo razvili presojo. To je namen in cilj verouka". Strinjam se z vašo trditvijo, vendar, poglejte realno, kakšen je mnogokje cilj verouka. Verouk je veroučna ŠOLA, v kateri je potrebno obdelati vse lekcije, pridobit ocene, junija dobit spričevala in to ponavljat vsako leto. Je kraj, kjer se otroci učijo osnove, velikokrat pa ni kraj, kjer bi se učili lastne presoje in razmišljanja...ker ni časa,...
Ne vem zakaj mi nasprotujete, pri čemer mislite isto. To doživljam tolikokrat. Samo da se zamegli problem. Vse je potrebno zaviti v temo, celo vero.
IzbrišiSpoštovani gospod Zdravko! Ste mi dali misliti. Če vas prav razumem, mi hočete povedati, da vam nasprotujem, pri čemer mislim isto kot vi in da s tem samo zamegljujem problem in vse zavijam v temo, celo vero. Torej. Moje razmišljanje je naslednje. Jaz postavim neko trditev na podlagi svoje množice informacij in izkušenj, ki jih imam. Vi postavite svojo trditev tudi na podlagi svoje množice informacij in izkušenj, ki jih imate. Najini množici informacij sta presečni, saj se pogovarjava o isti temi. Pa vendar se oba čutiva nerazumljena. V čem vidim past? V informacijah iz drugega dela najinih množic, ki pa so različne in tudi vplivajo na naijne trditve. Tako nekako nisem mogla v polnosti pritrditi vašim trditvam, ker ne poznam vseh vaših informacij, nisem pa imela tako jasnega občutka kot vi, da res enako misliva. Vidite. Tu vidim veliko prednost pogovora v živem stiku, kjer je možnost postavljanja vprašanj, kjer se lahko razloži, kaj mislimo, čutimo, kjer lahko izvemo, od kje je neka informacija, na podlagi katere izpeljujemo naše trditve in komentarje. Svež primer je v tem blogu. Avtorica (vas pozdravljam) je postavila domnevo zame, citiram, "..da ste iz vrst (če se motim, me popravite) pedagoškega kadra,.." na podlagi izkušenj in informacij, ki jih ima. Pa nisem. To je samo kot primer pogovora preko komentarjev, kako hitro nas speljejo na tanek led in prehitro postavljamo domneve in zaključke, ki vse prevečkrat niso pravi. Še to. Ko berem komentatorje v Časniku in drugje, čedalje bolj opažam iz napisanih besed, da se večina počuti ne dovolj jasno razumljene in da se nabirajo negativna čustva. Enkrat jih moram vprašati v živo, če je to res, kar trdim. Menim, da duh časa naravnost vpije k staremu pogovoru v živo, ko lahko sogovornika gledaš, pozorno opazuješ neverbalno komunikacijo, postavljaš vprašanja, itd...in se mnogo lažje zmeniš ter imaš mnogo več možnosti, da iz pogovora odideš z dobro voljo. Mislim, da nam tale internetovski trend komentiranja že vsem po malem škoduje.
Izbriši