Letos mi rože v koritih hodijo odveč. Spet. In to se jim še kako pozna tudi na zunaj.
Odkar me bolj zanimajo "flance", ki ne le cvetijo, ampak dajo tudi kaj za na krožnik, jo vsako jutro, namesto na balkon, mahnem pogledat' na vrt in v rastlinjak. In posledično tam kaj brkljam. Bo res zadnji čas, da se podamo v permakulturo. ;) Posledično večkrat balkonska korita opazim šele, ko rože že na zunaj kažejo, da se jim ne godi najbolje ... In nič kaj prijetno mi ni, ko opazim, da komu pogled uide tja gor, na balkon ... Doza ponižnosti...?
In ker jih zanemarjam, ker čas, ki jim pripada, namenjam tistim rastlinam, ki končajo na naši mizi, zgolj "živijo" in ne "cvetijo"...
"Kaj hočeš, za letos je kar je", imamo pač debel krompir in revne rože. Mogoče drugo leto oboje... :)
Z ljudmi, odnosi ni nič kaj drugače, pravzaprav so rož'ce idealna primerjava...
Ob slabi "negi" zgolj životarijo, ob brezbrižnosti umrejo ...
Vsega mora biti ravno prav ...
Če namreč pretiravamo, če skušamo "dragocene" ljudi in odnose posrkati,
je kot bi jih utapljali od predozirane, a hkrati nujne skrbi, je kot bi jim ne pustili, da za-dihajo ...
Če ljudi "izkoriščamo", je kot bi vršičkali rožmarin ...
Vsaka, še tako majhna vejica sicer diši, rastlinica še bolj košato odžene, a le če ne pretiravamo, drugače se posuši ...
Seznam verjetno nima konca, a kar se na ta način zlahka dobi, se nato težko odpravi ...
Tako kot pri rožicah ne morem nadoknaditi kar sem zamudila, se tudi odnos zlahka okuži, a težko pozdravi ...
Edino zdravilo za trenutke, ko se odnos kodra od bolečine, je sprejetost,
edino zdravilo, ki ohrani odnos, plesniv od zamer, je odpuščanje,
edino "pakiranje", ki vsebuje oboje, je ljubezen.
No, od rož pa najbolje, da se držim orhidej ... Niso zahtevne, marsikatero pozabo oprostijo, cvetijo, pa še bodejo ne .... Skratka trenutno idealne za brezbrižno gospodinjo, kot se po rožah sodeč zdim ... ;)
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Utrinek v jutru
Ko se bliža november, ko so celo v cerkvi že na voljo pratike, se zavem, da bo tudi to leto kmalu le še spomin. In še pogosteje se pojavlja ...
-
Večkrat me je že spreletela misel, da pravzaprav vedno čakam. Nekoga. Nekaj... In vedno bolj se mi zdi, da bo tako da poslednjega diha. O t...
-
Naj-želja, naj-sanje, naj-pesem, naj-okus, naj... Nešteto "naj-ev" imam-o. Največjih, najboljših, najlepših... in lepo je misliti ...
-
Pride obdobje v življenju, ko so urniki septembrskih popoldnevov teh, ki nam je podarjeno, da nas nekdo kliče mama ali ata, polni roditeljs...
V tolažbo za zanemarjene rožce...nekdo mi je nekoč dejal, da "lepše, ko so rožce na oknih, bolj so pri hiši skregani". Bodite torej hvaležni za zanemarjene rožce, ker očitno znate dobro zalivati medsebojne odnose. No. Nekateri uspejo oboje imeti urejeno, da mi kdo ne zameri. Da se malo pohecam. Jaz jih kar še nimam, da me ne ocenjujejo, saj veste "kakršne so rožč'ce, takšna je tamlada"...Znamo brusit jezike na račun drugega. Kako je že tista z brunom v očesu?
OdgovoriIzbriši:) Ej, pa ste res pravo "sonce"...
IzbrišiTo si bom pa zapomnila ;)
Hval in vse dobro, naj Vas greje od znotraj in izpod neba... :)
Sem vesela, da ste mi z odgovorom dali možnost dialoga. Takrat, ko me zaskrbi, kaj bodo rekli drugi, se ustavim in se vprašam, kaj pa sedajle zapisuje sveti Peter v mojo knjigo...pomaga pri razporejanju itak preobilice dela...
Izbriši