Rosa Pich-Aguilera Roca: KAKO BITI SREČEN Z 1,2,3 ...OTROKI?

Tokrat sem, ko skušam v besede ujeti bistvo knjige s podnaslovom "Vsakdanje življenje družine z 18 otroki", v zagati ...
Iz večih razlogov...

47-letna modna oblikovalka Rosa Pich, zaposlena za polovični delovni čas, in njen mož Chemo oba izhajata iz velikih družin (14 in 16 otrok). In prav tako družino sta si želela tudi sama. A po tem, ko sta se prvorojenki s hudo srčno napako pridružila še drugi in tretji otrok s srčnimi težavami (umrla sta v razmahu manj kot štirih mesecev (sin pri letu in pol, tretjerojenka pa pri desetih dneh), so jima zdravniki odsvetovali še kakšnega otroka. A nista obupala in danes, po 24-tih letih zakona, se pri obedih, ob njuni okrogli družinski mizi, zbere 15 živih otrok, ter so tako družina z največ šoloobveznimi otroki v Španiji. Celo BBC je o njih posnel dokumentarec.
V knjigi iskreno spregovori o različnih trenutkih v njihovem domu, ki jih lahkotno preplete z anekdotami... Poda okvirni seznam količine osnovnih živil, ki jih porabijo na mesec (številke so zanimive ;)), doda da, razen kruha, ki ga dnevno pojedo 12 štruc, med mesecem od tega, kar zmanjka,dokupi le toaletni papir, ostalo pa...če zmanjka-zmanjka..., piše o jasno dorečenih pravilih in kaznih, o razporejanju dolžnosti, kjer v tandemu vedno sodelujeta dva od otrok različnih let...

Rekla sem, da sem v zadregi z iskanjem besed...
Ja, ker je njih za mizo 17, nas pa 6, pa meni zmanjkuje časa...

foto:Ana Kovač, Siol

In ko jo vprašajo, kje je njena skrivnost,
ko jo prijateljice zbadajo, da naj pove, kaj si vbrizgava, da zdrži in vse to zmore, odgovori nekaj, kar se jim na tej povezavi pripetem intervjuju ne zdi "pomembno"... Sicer pa tudi sama pravi, da tega "poglavja" ne bodo razumeli vsi, ampak le tisti, ki so prejeli dar vere... Vsako jutro namreč odide k maši in se skuša po pol ure zadržati pred Najsvetejšim... Pravi, da tam dobiva moč, poimensko misli na vsakega izmed otrok in na moža, vidi možne rešitve problemov, ki so pred njo...
"Ustvarjeni smo bili, da ljubimo in naša človeška narava išče srečo, ki jo najde le, če ljubimo druge", pravi nekje v knjigi.

Pa še nekaj. Ko sem ob njenem obisku v Sloveniji, ob predstavitvi knjige, videla fotografije,(predstavitev knjige) se mi je zdel njen stil oblačenja (tu imam poklicni "defekt" jaz ;)) za njena leta drzen, skoraj hecen, a zdaj razumem...

Gospa Rosa, moj poklon!
Skratka knjigo toplo priporočam. Edini stranski učinek nje je, da se Rosinega optimizma in veselja do življenja skoraj nalezeš... Tega pa je svet lačen, a ne?

*Knjiga je izšla pri založbi Družina.

foto:osebni arhiv Rose Pich

23.januar-MEDNARODNI DAN PISANJA Z ROKO

Danes da je mednarodni dan pisanja z roko. Pred par desetletji bi bil tak dan "smešen". A danes ni, saj pisalo vedno bolj izpodriva "klofanje" po tipkovnici ... Ja, e-oblike imajo svoj plus, sploh v tem, da že skoraj v trenutku, ko stisnemo "pošlji", "padejo" v predal naslovniku, pa čeprav na drugem koncu sveta.
A občutkov, ko se ovojnica s tvojim imenom,  iz poštarjeve torbe, znajde v rokah,
ko s prsti drsiš po sledeh črnila drage dlani,
ko z očmi piješ zgodbo napisanih besed na papirju, ki je ujel ne le delček vonja drugega, ampak tudi neopazne sledi dotika..., vsega tega elektronska pisma ne premorejo ...
Lastnoročno napisana pisma so nema priča časa, ki mi ga je nekdo podaril, ko je, z mislijo name, držal nalivno pero ...
Knjiga z napisanim posvetilom ima dvojno "vrednost"...
...in še ne vem kakšno darilo se v primerjavi z osebno napisanim voščilom izgubi ...

Pravzaprav bodo škatle na dnu omar, polne porumenelih zgodb, kmalu preteklost ...
Ne pišemo klasičnih pisem, ampak elektronska,
ne razvijamo fotografij, ampak jih shranjujejmo na "diske"...
Kaj bo ostalo za nami??? Kaj od tega, kar se da, s hvaležnim spominom, prijeti v roke???

In pisava... Še danes, ko ljudje z "osemdeset plus" primejo v roke, čeprav najbolj cenen "kuli", imajo črke izpod tresavih rok linijo, pisave mlajših, vključno z mojo, pa pogosto postajajo "doktorske"... In le sprašujem se kako bodo pisali današnji otroci, ki jih niti v šoli ne spodbujajo več k lepopisu???

Mogoče to, da lastnoročna pisava dobi svoj dan ni tako neumno, kajti še je čas, da takim in drugačnim obljubam dodamo tudi namero, da bomo v začetem letu prilepili par znamk na pisemske ovojnice, ali pa ob praznikih dodali napisano voščilo in nekomu pomagali ustvarjati najlepše spomine, ki grejejo srce še čez leta...

Ko se snežna idila in ogledan posnetek prepleteta...

Sneg. Belina. V paketu z mrazom... Skratka zima. A ta nikoli ne bo moj najljubši letni čas... Ker ne le da me rado zebe, ampak sem naravnost zmrzljiva, ter pozimi skoraj, razen ko sedim na krušni peči, ne vem kako je imeti ne mrzle noge ... In bolj ko me zebe, bolj se obratno sorazmerno spreminja moja dobra volja... ;) In sleherni dan "ista pesem", ko mene zebe v "štrikanih zoknih", on, ki na prstanu nosi (naj bi ga) rinček z mojim imenom, po hiši " skače bos... :)

Ja. Mraza nimam rada. Pravzaprav se ga skoraj bojim.
Sploh onega, ki nosi hlad v odnose in sčasoma med dva vnaša tišino, ker si imata vedno manj za povedat'... Tisti hlad ni odvisen od koledarja in vremenskih front, tista zima v led zakuje srca, ki nato nemo čakajo odjugo... Četudi besede govorijo drugače. Vsega tega sem se spet spomnila, ko sem pred dnevi spet videla tale zanimiv posnetek.
Kaj pa Vi/Ti mislite/š?

Ponos je ta, ki med ljudi nosi "ledeno dobo"...
Molk še dodatno pomaga vzdrževati stanje "pod lediščem"...
Leta pa tečejo in poglabljajo struge od solz razoranih ran...
In na jesen, pa ni nujno da si takrat star, se počutiš sam ...
Pa ni treba da je tako ...
Narava pod snežno belino počiva in na poseben način nam podarja ta čas, da ga podarimo drug drugemu in sebi... Da moremo orati drugačne "brazde", sejeti na drugačna "polja"...in biti drug drugemu dar...
Kar tako. Brez posebnih scenarijev in bogatih menijev. V pristnosti, ko smemo drug ob drugem preprosto biti jaz in ti, ko je prostor za smeh brez razloga in solze, za dolge klepete ob skodelici čaja, za "razpršiti prste in razmigati možgane, za s smehom ukročeno jezo, ko figur'ca odfrči čisto pred "štalo"...za trenutke, ko v hvaležnosti za toplino doma tiho, drug ob drugem, zgolj zremo skozi okno v zimsko naravo...

Zima da ni huda, če si nanjo pripravljen, rad pove moj tast...
Tudi v odnose se kdaj prikrade. A da le ne vztraja...
"Bodi pripravljen", so si "prilastili" skavti, a smo ga potrebni vsi...
Bodi pripravljen...
...vprašat', pristopit', poslušat', se opravičit', odpustit'...
...in "zima" nima šans..., ker "zmrznejo" zametki "front", ker jih, kot sončni žarki nežne zaplate, použije ljubezen...

Meje so v glavah ...

Verjetno so redki srečneži, ki v sebi ne poznajo dileme, ko človek, iz strahu pred tem, kar bi izrečeno, zaupano.... prebudilo v drugem, tehta ... In nazadnje sprejme odločitev, da je bolje, da molči, pa čeprav se zato počuti podoben psičku, ki si sam liže rane ...
In začenja boj, a ne le v sebi, saj kot da ga je "podžgal" tudi v drugem, ker se molk v iskrenih odnosih nikoli ne obnese ...
Ker naravnost jedka ... Mir, dušo, odnos.
Ker med dva, pa naj si bo zakonca, prijatelja, ali otroka in starša, vnaša razdaljo, čeprav velikokrat brez realne osnove, zgolj zato, ker si kaj narobe razlagamo, ker, ob razpredanju lastnih misli, "vidimo" nekaj na način, ki nima nič skupnega z resnico ...
In se "žremo". Navznoter. In med seboj.
Brez osnove.
Ker si ne uspemo, ne zmoremo, ne upamo povedat', kar je v nas in nam zaposljuje glavo ...

Koliko gorja bi si ljudje prihranili, koliko manjkrat bi se zatekli v svet odklopa, pa naj si do tja pomagamo s"shopingom", čokolado, tableto ali kozarčkom vina, če bi, ko v sebi čutimo nekaj kot breme, zmogli to nekomu zgolj ubesedit'. Ker je to včasih dovolj, da se teža razblini in ostrina izvodeni ...

Ja, če bi vsakdo imel nekoga, ob katerem za "kaj si bo pa mislil-a" res ne bi bilo prostora, ampak bi se oba čutila tako sprejeta ob in po drugem, da bi smela in upala biti in živeti svoj "jaz".
Brez mask.
S vsemi niansami.
Tudi z onimi, ki bi jih človek najraje skril in zamolčal.
Še pred sabo.
Ker so smešne, otročje, bedaste ...
A se v človeku razraščajo, bohotijo in žgejo.
Ter bolijo. Ker jih skrivamo.
Ker jih v strahu  pred "narobe razumljenim" zavijamo v nedostopnost, ter si ob tem , ko se "zaklenemo" v lasten "brlog", lažemo, da zmoremo sami, da drugega ne potrebujemo, da ga pač nima smisla "bremeniti" s tem ...
In tako življenje je prostovoljno izbrana puščava, čeprav iz strahu pred "razkritjem" lastne nepopolnosti in ranljivosti ...
Puščava, ki siromaši dva.

Zabubljenega v kokonu malodušja se mene, človeka, najlaže dotakne sočutno srce, pozorno uho, ki me posluša in sliši,
nekdo, ki me zazna in začuti;
nekdo, ki mu je mar do te mere , da mi poda "ravbarsko", čeprav obstaja verjetnost, da bova opraskana oba;
nekdo, ki se ob meni počuti tako varno, da ne bo pomišljal, ko se vloge zamenjajo;
nekdo, ki okuša in s vsem bitjem čuti in verjame, da je misel:
"Biti se pravi biti po drugem, biti se pravi biti zaznan",
tisto, kar daje človeku dostojanstvo, smisel,
tisto, kar daje življenju priokus božanskega. In predvsem Božjega.

A pot do tu ni nikoli končana. Je "garanje". Je tveganje. Je kdaj tudi kot korak "na slepo".
A se splača.
Ker med dvema gradi zaupanje, ki je kot most, ki se boči med dušama, ki stopata po Poti.
Pogumno.
Skupaj, pa vendar vsak zase. Vsak zase, pa vendar skupaj.