Meje so v glavah ...

Verjetno so redki srečneži, ki v sebi ne poznajo dileme, ko človek, iz strahu pred tem, kar bi izrečeno, zaupano.... prebudilo v drugem, tehta ... In nazadnje sprejme odločitev, da je bolje, da molči, pa čeprav se zato počuti podoben psičku, ki si sam liže rane ...
In začenja boj, a ne le v sebi, saj kot da ga je "podžgal" tudi v drugem, ker se molk v iskrenih odnosih nikoli ne obnese ...
Ker naravnost jedka ... Mir, dušo, odnos.
Ker med dva, pa naj si bo zakonca, prijatelja, ali otroka in starša, vnaša razdaljo, čeprav velikokrat brez realne osnove, zgolj zato, ker si kaj narobe razlagamo, ker, ob razpredanju lastnih misli, "vidimo" nekaj na način, ki nima nič skupnega z resnico ...
In se "žremo". Navznoter. In med seboj.
Brez osnove.
Ker si ne uspemo, ne zmoremo, ne upamo povedat', kar je v nas in nam zaposljuje glavo ...

Koliko gorja bi si ljudje prihranili, koliko manjkrat bi se zatekli v svet odklopa, pa naj si do tja pomagamo s"shopingom", čokolado, tableto ali kozarčkom vina, če bi, ko v sebi čutimo nekaj kot breme, zmogli to nekomu zgolj ubesedit'. Ker je to včasih dovolj, da se teža razblini in ostrina izvodeni ...

Ja, če bi vsakdo imel nekoga, ob katerem za "kaj si bo pa mislil-a" res ne bi bilo prostora, ampak bi se oba čutila tako sprejeta ob in po drugem, da bi smela in upala biti in živeti svoj "jaz".
Brez mask.
S vsemi niansami.
Tudi z onimi, ki bi jih človek najraje skril in zamolčal.
Še pred sabo.
Ker so smešne, otročje, bedaste ...
A se v človeku razraščajo, bohotijo in žgejo.
Ter bolijo. Ker jih skrivamo.
Ker jih v strahu  pred "narobe razumljenim" zavijamo v nedostopnost, ter si ob tem , ko se "zaklenemo" v lasten "brlog", lažemo, da zmoremo sami, da drugega ne potrebujemo, da ga pač nima smisla "bremeniti" s tem ...
In tako življenje je prostovoljno izbrana puščava, čeprav iz strahu pred "razkritjem" lastne nepopolnosti in ranljivosti ...
Puščava, ki siromaši dva.

Zabubljenega v kokonu malodušja se mene, človeka, najlaže dotakne sočutno srce, pozorno uho, ki me posluša in sliši,
nekdo, ki me zazna in začuti;
nekdo, ki mu je mar do te mere , da mi poda "ravbarsko", čeprav obstaja verjetnost, da bova opraskana oba;
nekdo, ki se ob meni počuti tako varno, da ne bo pomišljal, ko se vloge zamenjajo;
nekdo, ki okuša in s vsem bitjem čuti in verjame, da je misel:
"Biti se pravi biti po drugem, biti se pravi biti zaznan",
tisto, kar daje človeku dostojanstvo, smisel,
tisto, kar daje življenju priokus božanskega. In predvsem Božjega.

A pot do tu ni nikoli končana. Je "garanje". Je tveganje. Je kdaj tudi kot korak "na slepo".
A se splača.
Ker med dvema gradi zaupanje, ki je kot most, ki se boči med dušama, ki stopata po Poti.
Pogumno.
Skupaj, pa vendar vsak zase. Vsak zase, pa vendar skupaj.