23.januar-MEDNARODNI DAN PISANJA Z ROKO

Danes da je mednarodni dan pisanja z roko. Pred par desetletji bi bil tak dan "smešen". A danes ni, saj pisalo vedno bolj izpodriva "klofanje" po tipkovnici ... Ja, e-oblike imajo svoj plus, sploh v tem, da že skoraj v trenutku, ko stisnemo "pošlji", "padejo" v predal naslovniku, pa čeprav na drugem koncu sveta.
A občutkov, ko se ovojnica s tvojim imenom,  iz poštarjeve torbe, znajde v rokah,
ko s prsti drsiš po sledeh črnila drage dlani,
ko z očmi piješ zgodbo napisanih besed na papirju, ki je ujel ne le delček vonja drugega, ampak tudi neopazne sledi dotika..., vsega tega elektronska pisma ne premorejo ...
Lastnoročno napisana pisma so nema priča časa, ki mi ga je nekdo podaril, ko je, z mislijo name, držal nalivno pero ...
Knjiga z napisanim posvetilom ima dvojno "vrednost"...
...in še ne vem kakšno darilo se v primerjavi z osebno napisanim voščilom izgubi ...

Pravzaprav bodo škatle na dnu omar, polne porumenelih zgodb, kmalu preteklost ...
Ne pišemo klasičnih pisem, ampak elektronska,
ne razvijamo fotografij, ampak jih shranjujejmo na "diske"...
Kaj bo ostalo za nami??? Kaj od tega, kar se da, s hvaležnim spominom, prijeti v roke???

In pisava... Še danes, ko ljudje z "osemdeset plus" primejo v roke, čeprav najbolj cenen "kuli", imajo črke izpod tresavih rok linijo, pisave mlajših, vključno z mojo, pa pogosto postajajo "doktorske"... In le sprašujem se kako bodo pisali današnji otroci, ki jih niti v šoli ne spodbujajo več k lepopisu???

Mogoče to, da lastnoročna pisava dobi svoj dan ni tako neumno, kajti še je čas, da takim in drugačnim obljubam dodamo tudi namero, da bomo v začetem letu prilepili par znamk na pisemske ovojnice, ali pa ob praznikih dodali napisano voščilo in nekomu pomagali ustvarjati najlepše spomine, ki grejejo srce še čez leta...