Ja. Mraza nimam rada. Pravzaprav se ga skoraj bojim.

Kaj pa Vi/Ti mislite/š?
Ponos je ta, ki med ljudi nosi "ledeno dobo"...
Molk še dodatno pomaga vzdrževati stanje "pod lediščem"...
Leta pa tečejo in poglabljajo struge od solz razoranih ran...
In na jesen, pa ni nujno da si takrat star, se počutiš sam ...
Pa ni treba da je tako ...
Narava pod snežno belino počiva in na poseben način nam podarja ta čas, da ga podarimo drug drugemu in sebi... Da moremo orati drugačne "brazde", sejeti na drugačna "polja"...in biti drug drugemu dar...
Kar tako. Brez posebnih scenarijev in bogatih menijev. V pristnosti, ko smemo drug ob drugem preprosto biti jaz in ti, ko je prostor za smeh brez razloga in solze, za dolge klepete ob skodelici čaja, za "razpršiti prste in razmigati možgane, za s smehom ukročeno jezo, ko figur'ca odfrči čisto pred "štalo"...za trenutke, ko v hvaležnosti za toplino doma tiho, drug ob drugem, zgolj zremo skozi okno v zimsko naravo...
Zima da ni huda, če si nanjo pripravljen, rad pove moj tast...
Tudi v odnose se kdaj prikrade. A da le ne vztraja...
"Bodi pripravljen", so si "prilastili" skavti, a smo ga potrebni vsi...
Bodi pripravljen...
...vprašat', pristopit', poslušat', se opravičit', odpustit'...
...in "zima" nima šans..., ker "zmrznejo" zametki "front", ker jih, kot sončni žarki nežne zaplate, použije ljubezen...
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za dodano misel :)