Sneg. Belina. V paketu z mrazom... Skratka zima. A ta nikoli ne bo moj najljubši letni čas... Ker ne le da me rado zebe, ampak sem naravnost zmrzljiva, ter pozimi skoraj, razen ko sedim na krušni peči, ne vem kako je imeti ne mrzle noge ... In bolj ko me zebe, bolj se obratno sorazmerno spreminja moja dobra volja... ;) In sleherni dan "ista pesem", ko mene zebe v "štrikanih zoknih", on, ki na prstanu nosi (naj bi ga) rinček z mojim imenom, po hiši " skače bos... :)
Ja. Mraza nimam rada. Pravzaprav se ga skoraj bojim.
Sploh onega, ki nosi hlad v odnose in sčasoma med dva vnaša tišino, ker si imata vedno manj za povedat'... Tisti hlad ni odvisen od koledarja in vremenskih front, tista zima v led zakuje srca, ki nato nemo čakajo odjugo... Četudi besede govorijo drugače. Vsega tega sem se spet spomnila, ko sem pred dnevi spet videla tale zanimiv posnetek.
Kaj pa Vi/Ti mislite/š?
Ponos je ta, ki med ljudi nosi "ledeno dobo"...
Molk še dodatno pomaga vzdrževati stanje "pod lediščem"...
Leta pa tečejo in poglabljajo struge od solz razoranih ran...
In na jesen, pa ni nujno da si takrat star, se počutiš sam ...
Pa ni treba da je tako ...
Narava pod snežno belino počiva in na poseben način nam podarja ta čas, da ga podarimo drug drugemu in sebi... Da moremo orati drugačne "brazde", sejeti na drugačna "polja"...in biti drug drugemu dar...
Kar tako. Brez posebnih scenarijev in bogatih menijev. V pristnosti, ko smemo drug ob drugem preprosto biti jaz in ti, ko je prostor za smeh brez razloga in solze, za dolge klepete ob skodelici čaja, za "razpršiti prste in razmigati možgane, za s smehom ukročeno jezo, ko figur'ca odfrči čisto pred "štalo"...za trenutke, ko v hvaležnosti za toplino doma tiho, drug ob drugem, zgolj zremo skozi okno v zimsko naravo...
Zima da ni huda, če si nanjo pripravljen, rad pove moj tast...
Tudi v odnose se kdaj prikrade. A da le ne vztraja...
"Bodi pripravljen", so si "prilastili" skavti, a smo ga potrebni vsi...
Bodi pripravljen...
...vprašat', pristopit', poslušat', se opravičit', odpustit'...
...in "zima" nima šans..., ker "zmrznejo" zametki "front", ker jih, kot sončni žarki nežne zaplate, použije ljubezen...
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Utrinek v jutru
Ko se bliža november, ko so celo v cerkvi že na voljo pratike, se zavem, da bo tudi to leto kmalu le še spomin. In še pogosteje se pojavlja ...
-
Večkrat me je že spreletela misel, da pravzaprav vedno čakam. Nekoga. Nekaj... In vedno bolj se mi zdi, da bo tako da poslednjega diha. O t...
-
Naj-želja, naj-sanje, naj-pesem, naj-okus, naj... Nešteto "naj-ev" imam-o. Največjih, najboljših, najlepših... in lepo je misliti ...
-
Pride obdobje v življenju, ko so urniki septembrskih popoldnevov teh, ki nam je podarjeno, da nas nekdo kliče mama ali ata, polni roditeljs...
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za dodano misel :)