Ko krof brez "krancla" odpre debato... ;)

Včeraj popoldne se je hiša počasi polnila z meni ljubimi ljudmi ... (No, paketek tistih, ki so mi blizu po krvi ali po srcu, še zdaleč ni bil popoln.)
Rada imam druženja s takimi ljudmi, ko me ne stisne, četudi (bi) se brez najave pojavijo na vratih, in si upajo vstopiti brez da pritisnejo na zvonec ...
Toplo mi je, ko se mi zazdi (mogoče si kdaj tudi domišljam), da se nekdo, ki nima istega stalnega naslova, pri nas počuti kot doma, mogoče zleze na krušno peč, skratka da si upa biti pristen in tudi nas sprejema kot nepopolne .... In se spet potrdi tisto, da smo drug drugemu najlepši dar...

Mi je pa včeraj nastavil ogledalo naš B. In še čist' prav ima. :)
Ko sem ponudila krofe, sem namreč že spotoma povedala, da so me "jezili" in da niso lepi. Baje vse mame delamo enako in tistim "ta škart" damo zeleno luč za hišne trebuščke, "ta lepe" pa "šparamo" za goste. Ja, nisem izjema, tudi jaz to počnem! :)

Ampak res, zakaj nisem, nismo (skoraj) nikoli zadovoljni s tem kar počnemo?
Zakaj je tako težko občutiti veselje ob nečem, če ni za v katalog, pa sem v pripravo le-tega mogoče vložila več truda in ljubezni kot nekdo, ki to izdeluje profesionalno, rutinsko?
Zakaj dopuščamo, da nas ukaluplja model, vzporedno pa, ko se trudimo čimbolj približati "idealu", in to velja za vsa področja življenja, zatiramo lastno inovativnost?

Nimam odgovorov. A vsi si želimo biti uspešni, opaženi, pohvaljeni... Tu preži nevarnost, da res postanemo kot "ovca", ki sledi masovni čredi..
A ne gre le za "krancle" na krofih.
Podobno se lahko zgodi na vseh področjih, kjer se, verjetno tudi zaradi ne preveč dobre samopodobe, "primerjamo" z drugimi.
Balkonske ograje se šibijo pod koši zelenja, omare so zabasane z zadnjimi modeli, v predalih ležijo čisto delujoči mobilci, ki so "out"... Vse to kdaj le zato, da smo "in"...
In to se stopnjuje do tam, ko že osnovnošolska dekleta stradajo, da bi bila njihova telesa vsaj senca podob tistih, "sfotošopanih" slik shiranih manekenk z naslovnic tračastih revij ... In krog je sklenjen, ne razumem teh, sama pa se "sekiram" zaradi še večje nepomembnosti, zato ker krofi nimajo kot narisanih "kranclov"... :)

"Rešeno" pred plameni... ;)

 Imam eno "čudno" navado... In sicer, da to, kar ne zmorem povedat' (ali pa se je bolje ugrizniti v jezik, ker bi  bilo izreči nespametno) napišem.

In to pomeni en kup listov in listkov ... Že res, da odleže, ko daš iz sebe, pa čeprav zgolj na papir, a problem nastane, ker bi kdaj vsebina kakega takega "papirja" lahko bila razumljena napak, ali pa bi kdaj sodila le v spovednico.. 😉

In te "ceglce" najdem ne le v nočni omarici, 

ampak tudi potisnjene pod kup majic;

foto:splet

najdem jih v knjigah, kar tako nekje vmes (zato knjigo obrnem na glavo, preden jo dam iz rok... 😏);

najdem jih v žepih plašča, v torbici, skratka menda jih edino v kopalnici ni. 😊...

Ko mi tako pridejo pod roke po nekem obdobju, mi je še sami kaj od zapisanega kot da že rahlo tuje.....in zato mečkam, ter mečem v peč..., a v sebi nisem prepričana, da mi ne bo žal... 

Zato si rečem, da je še čas za eno "šuh škatlo" na dnu omare... Za porumenele liste. Z obledelo pisavo. In besede, ki v sebi skrivajo delčke mene.

p.s.:Tudi spodnje vrstice so izmed "rešenih"... ;)😉

 

Verjetno se v življenju slehernega, prej ali kasneje, najde oko,

po katerega pogledu hrepeni duša in nato ob dotiku oči zaigra srce...

Je kot bi bil naenkrat cel, kot bi okusil polnost,

ki se je ne da spraviti v besede...

Pogledi nekaterih ljudi so kot bi se zazrl v globino morja,

ali pa kot bi te potegnilo v vrtinec pred katerim ne občutiš strahu..

Pogledi nekaterih oči so kot topla, nežna svetloba,

ob kateri se mi zazdi, da vidijo vame, skozme, kot bi bila prosojna...

Ko te enkrat objame pogled takih iskrenih oči,

tega ne pozabiš nikoli, ampak le čakaš nov trenutek...

Pred takimi očmi ne moreš ničesar skriti, lahko se sicer smeješ,

a te oči za tvojim smehom začutijo tisto, kar zamolčiš,

pa četudi skrivaš le zato, da bi ne bolelo dva...

A take oči ne berejo le drugih src,

ampak v svoji jasnini nosijo zgodbo..

V njih so skrite neizgovorjene besede in vprašaji..

V teh očeh je tisto nekaj, kar me žene, tisto nekaj, kar ostaja...

"Zvezane roke"... Ker tak(o) pač je ...

Zdi se mi, da se čedalje pogosteje, naj si bo čisto osebno ali kot starš, znajdem v situaciji, ko se počutim zvezanih rok ... Ker tako pač je. Pika.
A s "tako pač je" se najteže sprijaznim, ko gre za katerega od otrok ... Počutim se kot v kletko ujeta levinja. Sploh ko čutim, da jim nekdo ubija žar, jemlje veselje, greni mladost in jih potiska v stisko ...
In se sprašujem kaj takšni "patroni" počnejo celo med učiteljskim zborom? In če so ravnatelji gluhi ali pa "zvezanih rok"?
Za trenutek si zaželim, da bi nekaj od tega, kar se okuša v gospodarstvu, sploh v privatnem sektorju, ko tudi pogodba za nedoločen čas ni 100% varovalka delovnega mesta, oplazilo tudi šolske zbornice ... Če nekdo ne obvlada razreda, jih ni sposoben umiriti, še manj jim izza katedra podati tisto zaradi česar je tam..., če prostovoljno izbrana dejavnost postaja grenka zaradi tistega, ki mu je to služba, bi bilo prav, da dobi priložnost kdo drug ...
Da ne bo pomote, ne spadam med starše, ki se med šolske zidove hodijo pogajat za otrokove ocene ter svojega otroka vidijo skoraj s svetniškim sijem okrog glave. Niti približno! Učitelja ne jemljem kot nekoga z drugega brega, ampak kot nekoga s katerim sva soudeležena pri pripravi na življenje otroka.
Le tega ne razumem, da nekdo vztraja, da ima sploh priložnost vztrajati, ko nima tistega prirojenega čuta za mladi rod, ki ga ne morejo dati nobene fakultete in jih ne jamčijo ne dipl- i, ne mag-i in dr-ji ...
Ja, zvezanih rok, ko otrok sam preceni, da bi s tem, ko bi kaj rekla, samo na štiri oči, ne spremenila nič. Ali pa celo obrnila na slabše.
Ker tak(o) pač je.
In mogoče, nazadnje, življenje to obrne v dobro... Ker mlade utrjuje in krepi...
Meni ostaja "le" prošnja, da On blagoslavlja in vodi njihove poti...

Med kulturnim praznikom in "konektanjem"...

Ko mi zmanjka časa za blog, vem, da so dnevi polni. In prejšnji teden je bil tak. A v glavi se je "dogajalo". ;) Glavnina misli mi  je "ušla", a kakšen drobec je ostal ...

 Se še spomnite tistega "Vsi smo Charlie"? Pa kasneje npr. "Vsi smo Neža"? No, ta "Charlie" se je, kar tako, od nekod, pojavil v mojih mislih na kulturni praznik. Pa čeprav sem ga praznovala le "v glavi"...in razmišljala o Prešernu ...
Ja, vsi smo (vsaj  kdaj) Prešeren.
Zakaj ga torej (še vedno) tako težko cenimo, še težje sprejemamo s vsemi njegovimi lastnostmi??
Mogoče bi bilo dovolj, če bi Poezije jemali v roke vsaj tako pogosto, da bi na 8.februarja vedeli na kateri polici jih imamo ...
Za okus... in uho...
To sploh ne zveni tuje, to vsi poznamo...., le v besede ujeti  nam ni dano ...

In potem sem se, kot že več let zapored, znašla v iz leta v leto bolj redko zasedenih vrstah teh, ki "tipamo" za potmi v katehezi ... In se zavedla, da  "tujke" v jeziku toleriram do te mere, da se jih na trenutke sploh ne zavedam več..., dokler starejši gospod med vrati ne doda, v dokaj knjižni materinščini, da sploh ne razume kaj želi (predavateljica) povedat' ...
Ja, očitno jih res čedalje bolj toleriram.😕 Medtem, ko sem pred leti, ob malih otrocih, alergično preganjala "štenge, šporhet, šuhe in č'rpije", ki so jih ujeli mimogrede ...
Pa res no, a je primerno, da predavatelj pove, da čaka, da ga "pokonektajo", da se mu na "slide-ih" ( kako se jim sploh reče v slovenščini? ;)) predavanja z v praksi uporabno vsebino pojavlja "self"...??

O, tudi danes, 217 let za njunim rojstvom,  rabimo "Slomške" in"Prešerne"!

fotografija je s strani radia Ognjišče

Še kako!
In na trenutke je lahko "eden izmed njiju" vsakdo izmed nas!
Ne lahko, moramo biti!
Tudi za ceno "polen" in zbadljivk, ki znajo "prileteti" do takih "zaplankanih" "slovenceljnov"...
 Ja, dolžni smo materni jezik ohraniti zanamcem...