"Rešeno" pred plameni... ;)

 Imam eno "čudno" navado... In sicer, da to, kar ne zmorem povedat' (ali pa se je bolje ugrizniti v jezik, ker bi  bilo izreči nespametno) napišem.

In to pomeni en kup listov in listkov ... Že res, da odleže, ko daš iz sebe, pa čeprav zgolj na papir, a problem nastane, ker bi kdaj vsebina kakega takega "papirja" lahko bila razumljena napak, ali pa bi kdaj sodila le v spovednico.. 😉

In te "ceglce" najdem ne le v nočni omarici, 

ampak tudi potisnjene pod kup majic;

foto:splet

najdem jih v knjigah, kar tako nekje vmes (zato knjigo obrnem na glavo, preden jo dam iz rok... 😏);

najdem jih v žepih plašča, v torbici, skratka menda jih edino v kopalnici ni. 😊...

Ko mi tako pridejo pod roke po nekem obdobju, mi je še sami kaj od zapisanega kot da že rahlo tuje.....in zato mečkam, ter mečem v peč..., a v sebi nisem prepričana, da mi ne bo žal... 

Zato si rečem, da je še čas za eno "šuh škatlo" na dnu omare... Za porumenele liste. Z obledelo pisavo. In besede, ki v sebi skrivajo delčke mene.

p.s.:Tudi spodnje vrstice so izmed "rešenih"... ;)😉

 

Verjetno se v življenju slehernega, prej ali kasneje, najde oko,

po katerega pogledu hrepeni duša in nato ob dotiku oči zaigra srce...

Je kot bi bil naenkrat cel, kot bi okusil polnost,

ki se je ne da spraviti v besede...

Pogledi nekaterih ljudi so kot bi se zazrl v globino morja,

ali pa kot bi te potegnilo v vrtinec pred katerim ne občutiš strahu..

Pogledi nekaterih oči so kot topla, nežna svetloba,

ob kateri se mi zazdi, da vidijo vame, skozme, kot bi bila prosojna...

Ko te enkrat objame pogled takih iskrenih oči,

tega ne pozabiš nikoli, ampak le čakaš nov trenutek...

Pred takimi očmi ne moreš ničesar skriti, lahko se sicer smeješ,

a te oči za tvojim smehom začutijo tisto, kar zamolčiš,

pa četudi skrivaš le zato, da bi ne bolelo dva...

A take oči ne berejo le drugih src,

ampak v svoji jasnini nosijo zgodbo..

V njih so skrite neizgovorjene besede in vprašaji..

V teh očeh je tisto nekaj, kar me žene, tisto nekaj, kar ostaja...