"Zvezane roke"... Ker tak(o) pač je ...

Zdi se mi, da se čedalje pogosteje, naj si bo čisto osebno ali kot starš, znajdem v situaciji, ko se počutim zvezanih rok ... Ker tako pač je. Pika.
A s "tako pač je" se najteže sprijaznim, ko gre za katerega od otrok ... Počutim se kot v kletko ujeta levinja. Sploh ko čutim, da jim nekdo ubija žar, jemlje veselje, greni mladost in jih potiska v stisko ...
In se sprašujem kaj takšni "patroni" počnejo celo med učiteljskim zborom? In če so ravnatelji gluhi ali pa "zvezanih rok"?
Za trenutek si zaželim, da bi nekaj od tega, kar se okuša v gospodarstvu, sploh v privatnem sektorju, ko tudi pogodba za nedoločen čas ni 100% varovalka delovnega mesta, oplazilo tudi šolske zbornice ... Če nekdo ne obvlada razreda, jih ni sposoben umiriti, še manj jim izza katedra podati tisto zaradi česar je tam..., če prostovoljno izbrana dejavnost postaja grenka zaradi tistega, ki mu je to služba, bi bilo prav, da dobi priložnost kdo drug ...
Da ne bo pomote, ne spadam med starše, ki se med šolske zidove hodijo pogajat za otrokove ocene ter svojega otroka vidijo skoraj s svetniškim sijem okrog glave. Niti približno! Učitelja ne jemljem kot nekoga z drugega brega, ampak kot nekoga s katerim sva soudeležena pri pripravi na življenje otroka.
Le tega ne razumem, da nekdo vztraja, da ima sploh priložnost vztrajati, ko nima tistega prirojenega čuta za mladi rod, ki ga ne morejo dati nobene fakultete in jih ne jamčijo ne dipl- i, ne mag-i in dr-ji ...
Ja, zvezanih rok, ko otrok sam preceni, da bi s tem, ko bi kaj rekla, samo na štiri oči, ne spremenila nič. Ali pa celo obrnila na slabše.
Ker tak(o) pač je.
In mogoče, nazadnje, življenje to obrne v dobro... Ker mlade utrjuje in krepi...
Meni ostaja "le" prošnja, da On blagoslavlja in vodi njihove poti...