Včeraj popoldne se je hiša počasi polnila z meni ljubimi ljudmi ... (No, paketek tistih, ki so mi blizu po krvi ali po srcu, še zdaleč ni bil popoln.)
Rada imam druženja s takimi ljudmi, ko me ne stisne, četudi (bi) se brez najave pojavijo na vratih, in si upajo vstopiti brez da pritisnejo na zvonec ...
Toplo mi je, ko se mi zazdi (mogoče si kdaj tudi domišljam), da se nekdo, ki nima istega stalnega naslova, pri nas počuti kot doma, mogoče zleze na krušno peč, skratka da si upa biti pristen in tudi nas sprejema kot nepopolne .... In se spet potrdi tisto, da smo drug drugemu najlepši dar...
Mi je pa včeraj nastavil ogledalo naš B. In še čist' prav ima. :)
Ko sem ponudila krofe, sem namreč že spotoma povedala, da so me "jezili" in da niso lepi. Baje vse mame delamo enako in tistim "ta škart" damo zeleno luč za hišne trebuščke, "ta lepe" pa "šparamo" za goste. Ja, nisem izjema, tudi jaz to počnem! :)
Ampak res, zakaj nisem, nismo (skoraj) nikoli zadovoljni s tem kar počnemo?
Zakaj je tako težko občutiti veselje ob nečem, če ni za v katalog, pa sem v pripravo le-tega mogoče vložila več truda in ljubezni kot nekdo, ki to izdeluje profesionalno, rutinsko?
Zakaj dopuščamo, da nas ukaluplja model, vzporedno pa, ko se trudimo čimbolj približati "idealu", in to velja za vsa področja življenja, zatiramo lastno inovativnost?
Nimam odgovorov. A vsi si želimo biti uspešni, opaženi, pohvaljeni... Tu preži nevarnost, da res postanemo kot "ovca", ki sledi masovni čredi..
A ne gre le za "krancle" na krofih.
Podobno se lahko zgodi na vseh področjih, kjer se, verjetno tudi zaradi ne preveč dobre samopodobe, "primerjamo" z drugimi.
Balkonske ograje se šibijo pod koši zelenja, omare so zabasane z zadnjimi modeli, v predalih ležijo čisto delujoči mobilci, ki so "out"... Vse to kdaj le zato, da smo "in"...
In to se stopnjuje do tam, ko že osnovnošolska dekleta stradajo, da bi bila njihova telesa vsaj senca podob tistih, "sfotošopanih" slik shiranih manekenk z naslovnic tračastih revij ... In krog je sklenjen, ne razumem teh, sama pa se "sekiram" zaradi še večje nepomembnosti, zato ker krofi nimajo kot narisanih "kranclov"... :)
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Utrinek v jutru
Ko se bliža november, ko so celo v cerkvi že na voljo pratike, se zavem, da bo tudi to leto kmalu le še spomin. In še pogosteje se pojavlja ...
-
Večkrat me je že spreletela misel, da pravzaprav vedno čakam. Nekoga. Nekaj... In vedno bolj se mi zdi, da bo tako da poslednjega diha. O t...
-
Naj-želja, naj-sanje, naj-pesem, naj-okus, naj... Nešteto "naj-ev" imam-o. Največjih, najboljših, najlepših... in lepo je misliti ...
-
Pride obdobje v življenju, ko so urniki septembrskih popoldnevov teh, ki nam je podarjeno, da nas nekdo kliče mama ali ata, polni roditeljs...
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za dodano misel :)