Tudi Ti kdaj tako..?

Ne bojim se (več) tišine ... Uživam v dialogu s svojimi mislimi ... Dokler me ne dobijo v primež ...
Danes sem razmišljala...Če bi se srečala "moj jaz" izpred desetih let in moj "zdajšnji jaz" ... Bi se sploh "poznala"? Bi si, če pretiravam, sploh imela kaj povedat'? Ali pa bi bila kot dva, ki sta si bila nekoč blizu, a ko se čez čas srečata, beseda med njima ne steče več? Ne vem.
A vsemu navkljub sem danes bolj jaz kot včeraj ...
Zdaj, danes, kot da rabim manj besed, kot da me vedno bolj vodita intuicija in empatija. Pa se ne spogledujem z ezoteriko, da ne bo pomote. Enostavno se mi vedno bolj zdi, da je "čutim" zanesljivejši tako od "slišim", kot tudi od "vidim".
Ja, vem, z mano živeti ni lahko. 😄 Enostavno ne znam, ne zmorem, ali mogoče celo nočem, izklopiti "senzorjev"... Življenje je zato zagotovo bolj polno, a tudi kdaj bolj boleče... Kot bi, ne vem, nememu filmu dodal ne le glas, ampak še nekaj poleg ...
Razmišljam o miselnem svetu ...Neviden je. In ne slutim mu mej. A vem, da ima misel moč, da te dvigne, osveži, a tudi izmozga in potepta ... Vsaj mene. In takrat se skoraj vedno "tolažim" z mislijo, da če že vsaka izgovorjena beseda odmeva v večnost, ne more biti zaman niti napor in verjamem, verujem,da bo obrnjen v dobro. Nekako. Nekomu. Ne nujno meni.
Pred časom sem bila deležna dobronamernega nasveta, da moram znati sebe zaščititi in ne smem dovoliti, da me drugi "spije"...
Nočem tega!
Če podajam dlan, jo vedno in ne le ko je fajn;
če se z drugim smejem, bom ostala tudi, ko ne bom vedela kaj bi rekla, ampak bom z njim lahko zgolj zrla v isto smer ...

Vsak dan bolj se mi zdi, da je misel močnejša od mišičastih rok.
Mogoče bo kdo  pomislil, da sem zrela za... 😉...psihiatra...
 Zaenkrat ni treba skrbet'. Le poslušat' se učim. Poslušati zares in ne le besede ...

Francine Rivers:GLAS V VETRU

Zgodba romana Glas v vetru se, kmalu po Jezusovi smrti in vstajenju, dogaja v Jeruzalemu, Rimu in Efezu.
Hadasa zaradi vere izgubi najprej očeta, nato pa, ko Rimljani zavzamejo Jeruzalem, drugega za drugim, še najprej mamo, brata in mlajšo sestro. Edina v družini preživi in je s tisoči drugih Judov in zelotov odpeljana v Rim, kjer jo prodajo za sužnjo. A Hadasa je drugačna od običajnih sužnjev. Izžareva mir, vdana je svojim gospodarjem in neomajna v zaupanju v Gospoda.
V vseh zapletih zgodbe se njena zgodba prepleta z zgodbami katerega izmed članov družine njenih gospodarjev. Nazorno opisovanje zgodovinskih dogodkov ter spletk, ljubosumja, maščevalnosti in preganjanja zaradi verskih nazorov v takratnih časih je le kot ogrodje, ali pa ozadje, neuresničene obojestranske ljubezni med Hagado in Markom, rimskim aristokratom. A Hagada, tudi ko jo osvobodijo, zavrne Markovo snubitev.
Težo njene odločitve, ko Bog pri njej pretehta vse, kar v srcu čuti, kot bralec, ki je njeno zgodbi spremljal skozi obsežen roman, ne moreš sprejeti brez bolečih solz... A žal solz, za bralca, tu ni konec.
Konec knjige namreč ni tak, kot bi si ga v sebi na tihem, človeško gledano, želela.
A bolj ko razmišljam... Gospod ni bil gluh za njene molitve... In dal ji je moč, da je ostala zvesta...
A bolj, ko razmišljam, bolj se mi dozdeva, da je to zgodba tudi za danes. Za tukaj in zdaj..., ko se bojimo že neodobravajočega pogleda in prikritega posmeha..., ko tajimo, čeprav nas ne preganjajo, kaj šele da bi nas metali sestradanim levom...

Roman Glas v vetru je izšel pri založbi Družina.

Osemnajst...

Skoraj osemnajst let je od takrat, ko se je v meni prvič začel "bum" devetih mesecev čudeža, ki se na svet oglasi z jokom...in solze privabi v oči tudi tistim, ki jih kasneje kliče mama, ata, oma... No, mami, če sem iskrena, tudi kdaj kakšno iz nemoči in negotovosti ... Dokler mama ne začne verjeti vase ...
A čas ne le teče, ampak beži!

Zadnjih nekaj let smo (bili) uigran team. Na svojem. V miru. Zdravi. In ob večerih nagneteni na kup...
A spremembe, ki jih prinaša odraščanje otrok, so že tu.
Ko gledaš "od zunaj", je za puberteto, normalno marsikaj, če ne že vse ...
A, ko si "noter", med tremi na "najst", plus eno z že zdaj dolgim jezičkom.., se kdaj, kot starš, počutim kot bi bila na tnalu ... In se mi že, čeprav se ponosno oziram nanje, zbuja nostalgija po časih, ki so mimo ...
Zamika me, da bi jih lahko, brez da presežem decibele, zbezala iz njihovih "lukenj", ne le ko jih kličem k mizi ... In da bi bili njihovi odgovori spet daljši od, zdaj pogostih, "v redu", ter bi spet, ko bi govorili en prek drugega, lahko rekla, da ne morem poslušati vseh hkrati ...

Spremembe se opazijo, še več pa jih slutim v zraku ...
Če se ozrem v teh osemnajst minulih let ... Koliko drobnih zmag in še več tako lepih spominov!
Pa naslednjih osemnajst?
S predpostavko, da mi bodo ta leta sploh dana ...
Poklici, osamosvajanja, iskanja služb, zveze, poroke..., o slabih ne mislim razmišljati... S tistimi se bomo spoprijeli, če pridejo ...
Nič od tega ni predaleč za naslednjih osemnajst ...
In drznem si misel spustiti še dlje ...
Glede na to, da bo takrat že najmanjše "dete" 25+, to sploh ni predrzno ...
Drznem si dovoliti misliti na to, da bom, verjetno preden se dopolni naslednjih osemnajst, raznežena ob štručki, ki bo meni rekla oma, ali pa babi ...

In spet bo vse novo, nove "relacije" v odnosih ... Jaz pa starejša kot danes ... ;)
Od tu naprej me je "strah" le ene stvari ...
Ne bojim se za vsakdanji kruh, ne razmišljam o bolezni... Ker na vse to nimam 100%vpliva ...
Bojim se, da bi "mladim" dihala za ovratnik, pametovala, bojim se, da bom pozabila, da obstajajo tašče, ki jim vse šale delajo krivico ...
Bojim se, da bi pozabila, da moja tašča je takšna ...
Bojim se, da bi pozabila, da je včasih modrost biti tiho, če ne že gluh ;),
bojim se, da bi pozabila, da imam nekaj, za kar ne rabim nikogaršnjega dovoljenja.
In to "nekaj" se konča z amen ...

P.s.: še en praktičen dokaz sprememb...
V vseh letih sem letos prvič "dobra" za komarje, saj se je tudi mala zares preselila v svojo sobo. Pač najbolj mlada kri v spalnici...;))

Ne nujno všečno, a pristno ...

V sebi tehtam, če bi to sploh napisala ...  Ja, vem, da ne dviguje branosti, a čutim, da gradi mostove. Nenarejenost, pristnost namreč.
Danes je popularno, da si vedno nasmejan do ušes, da prekipevaš od sreče in da je vse v tvojem življenju "top". No, da vsaj navzven izgledaš tak.
A realnost je dosti več od selfijev z nepristnimi nasmehi in dnevi, ko je človeku lastna koža res "v nulo" prav, so včasih redkejši od vzhodov in zahodov sonca.
Res pa je, da smo (verjetno) nekateri bolj nagnjeni k temu ... Zakaj? Ker enostavno ne znamo vreči stvari, dejanj, besed, misli..."čez ramo", ampak o njih premišljujemo ... In včasih bi bil za to "premišljevanje" bolj primeren izraz "seciranje", če ne že mučenje samega sebe ... V vsakem primeru ga spremlja "sekiranje"...
In v sebi veš, da le-to nima smisla, a dokler ne prebaviš, se ti v glavi vklaplja kot "screen saver", saj se misel "pripelje" vsakič, ko se zgolj za kratek momentek zdi, da je glava na "off"...

Evo, en obraz mojega, kot španska nadaljevanka dolgega primera...

Vedno znova "padem" na isto "foro"... in duhovni boj je neizbežen ...
Nazadnje bom, kot že neštetokrat, pristala tam, kjer sem bila prej, le da se bom par dni mučila na polno ...
Samo ena misel. Zgolj švignilo mi je skozi možgane, da se iskrenost ne izplača ... Ne prvič. (Od nekod so se kot koralde nizali že odmišljeni "dokazi", ko me je iskrenost "tepla" ...)
A sem spet nasedla in se zapletla v boj, kjer sama proti nekomu ali nečemu, skušnjavi(?), zagovarjam lastnost, ki jo najbolj cenim, najbolj iščem ... Zagovarjam za visoko ceno, za ceno miru v duši in v srcu, za ceno solz, ki žgejo brez razumske podlage ...
Ne vidim smisla v vsem tem. Vsaj sproti ne.
Mogoče smisel dobi potem, ko se iz nuje, ko kot da skoraj ni več za zdržat', zatekam v molitev, ko kličem Boga na pomoč, ko se učim izročat' ...
In tolažim se, da je vedno, in bo tudi tokrat, nekako obrnjeno v blagoslov ...
Ampak zakaj se misel tako rada prikrade v trenutku, ki je bil tako čist in dober?
Zakaj se neopazno priplazi in kot da kar odmeva, da se iskrenost ne izplača, zakaj skuša zrušiti moj "priority" sistem?
Zakaj?

Foto: Aleš Krivec

In zakaj ne odide, ampak kot da nekdo prav uživa, ker mi kali jasnino tistega, kar se mi je izkristaliziralo skozi tolikokratno prežvekovanje podobnih misli?
Zakaj moram v sebi, znova in znova, obnavljati odločitev za iste vrednote?
Ne morem, ne zmorem in nočem se smehljati, ko v meni kriči, ne znam in nočem prikimavat' iz preračunljivosti ... Četudi v lastno škodo. Pika.

Opogumlja me to, da slutim zarjo. Le časa, ko bo naznanila jutro, trenutka, ko bo "bitka s sabo (vem, da vojna ne) dobljena, ne morem napovedat' ...
A vem že, da bo, če ne danes , pa po toliko in toliko dneh, toliko in toliko solzah, toliko in toliko desetkah, v meni še trdnejši mir, da mi bo jasno, da je bila skušnjava ... In bom brez okusa po pelinu lahko rekla, da je bilo za nekaj dobro ...

Ja, realnost, sploh pa pristnost je tisto, kar v življenju iščem ... A pot do tja ni gladka, ampak tlakovana s tlakom, ki se tako zelo hitro razmaje ... Pravimo mu zaupanje.

***Fotografija, s katero je bil slovenski fotograf Aleš Krivec izbran za avtorja najboljše fotografije meseca junija, na natečaju Sony World Photography Awards. Povabljeni, da ga sledite na Fb strani.