Ne bojim se (več) tišine ... Uživam v dialogu s svojimi mislimi ... Dokler me ne dobijo v primež ...
Danes sem razmišljala...Če bi se srečala "moj jaz" izpred desetih let in moj "zdajšnji jaz" ... Bi se sploh "poznala"? Bi si, če pretiravam, sploh imela kaj povedat'? Ali pa bi bila kot dva, ki sta si bila nekoč blizu, a ko se čez čas srečata, beseda med njima ne steče več? Ne vem.
A vsemu navkljub sem danes bolj jaz kot včeraj ...
Zdaj, danes, kot da rabim manj besed, kot da me vedno bolj vodita intuicija in empatija. Pa se ne spogledujem z ezoteriko, da ne bo pomote. Enostavno se mi vedno bolj zdi, da je "čutim" zanesljivejši tako od "slišim", kot tudi od "vidim".
Ja, vem, z mano živeti ni lahko. 😄 Enostavno ne znam, ne zmorem, ali mogoče celo nočem, izklopiti "senzorjev"... Življenje je zato zagotovo bolj polno, a tudi kdaj bolj boleče... Kot bi, ne vem, nememu filmu dodal ne le glas, ampak še nekaj poleg ...
Razmišljam o miselnem svetu ...Neviden je. In ne slutim mu mej. A vem, da ima misel moč, da te dvigne, osveži, a tudi izmozga in potepta ... Vsaj mene. In takrat se skoraj vedno "tolažim" z mislijo, da če že vsaka izgovorjena beseda odmeva v večnost, ne more biti zaman niti napor in verjamem, verujem,da bo obrnjen v dobro. Nekako. Nekomu. Ne nujno meni.
Pred časom sem bila deležna dobronamernega nasveta, da moram znati sebe zaščititi in ne smem dovoliti, da me drugi "spije"...
Nočem tega!
Če podajam dlan, jo vedno in ne le ko je fajn;
če se z drugim smejem, bom ostala tudi, ko ne bom vedela kaj bi rekla, ampak bom z njim lahko zgolj zrla v isto smer ...
Vsak dan bolj se mi zdi, da je misel močnejša od mišičastih rok.
Mogoče bo kdo pomislil, da sem zrela za... 😉...psihiatra...
Zaenkrat ni treba skrbet'. Le poslušat' se učim. Poslušati zares in ne le besede ...
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Utrinek v jutru
Ko se bliža november, ko so celo v cerkvi že na voljo pratike, se zavem, da bo tudi to leto kmalu le še spomin. In še pogosteje se pojavlja ...
-
Večkrat me je že spreletela misel, da pravzaprav vedno čakam. Nekoga. Nekaj... In vedno bolj se mi zdi, da bo tako da poslednjega diha. O t...
-
Naj-želja, naj-sanje, naj-pesem, naj-okus, naj... Nešteto "naj-ev" imam-o. Največjih, najboljših, najlepših... in lepo je misliti ...
-
Pride obdobje v življenju, ko so urniki septembrskih popoldnevov teh, ki nam je podarjeno, da nas nekdo kliče mama ali ata, polni roditeljs...
Tudi :)
OdgovoriIzbrišiBodi blagoslovljena!
Vse dobro!
No, hvala Bogu, da nas je več ;) :)
IzbrišiVse dobro :)
Ljudje smo narejeni tako, da se nas čustvena stanja drugih dotaknejo, jih "opazimo", čeprav se tega ne zavedamo. Ampak, odnos, ki ni živ, ni odnos. Izbira je precej neizprosna ...
OdgovoriIzbriši