Osemnajst...

Skoraj osemnajst let je od takrat, ko se je v meni prvič začel "bum" devetih mesecev čudeža, ki se na svet oglasi z jokom...in solze privabi v oči tudi tistim, ki jih kasneje kliče mama, ata, oma... No, mami, če sem iskrena, tudi kdaj kakšno iz nemoči in negotovosti ... Dokler mama ne začne verjeti vase ...
A čas ne le teče, ampak beži!

Zadnjih nekaj let smo (bili) uigran team. Na svojem. V miru. Zdravi. In ob večerih nagneteni na kup...
A spremembe, ki jih prinaša odraščanje otrok, so že tu.
Ko gledaš "od zunaj", je za puberteto, normalno marsikaj, če ne že vse ...
A, ko si "noter", med tremi na "najst", plus eno z že zdaj dolgim jezičkom.., se kdaj, kot starš, počutim kot bi bila na tnalu ... In se mi že, čeprav se ponosno oziram nanje, zbuja nostalgija po časih, ki so mimo ...
Zamika me, da bi jih lahko, brez da presežem decibele, zbezala iz njihovih "lukenj", ne le ko jih kličem k mizi ... In da bi bili njihovi odgovori spet daljši od, zdaj pogostih, "v redu", ter bi spet, ko bi govorili en prek drugega, lahko rekla, da ne morem poslušati vseh hkrati ...

Spremembe se opazijo, še več pa jih slutim v zraku ...
Če se ozrem v teh osemnajst minulih let ... Koliko drobnih zmag in še več tako lepih spominov!
Pa naslednjih osemnajst?
S predpostavko, da mi bodo ta leta sploh dana ...
Poklici, osamosvajanja, iskanja služb, zveze, poroke..., o slabih ne mislim razmišljati... S tistimi se bomo spoprijeli, če pridejo ...
Nič od tega ni predaleč za naslednjih osemnajst ...
In drznem si misel spustiti še dlje ...
Glede na to, da bo takrat že najmanjše "dete" 25+, to sploh ni predrzno ...
Drznem si dovoliti misliti na to, da bom, verjetno preden se dopolni naslednjih osemnajst, raznežena ob štručki, ki bo meni rekla oma, ali pa babi ...

In spet bo vse novo, nove "relacije" v odnosih ... Jaz pa starejša kot danes ... ;)
Od tu naprej me je "strah" le ene stvari ...
Ne bojim se za vsakdanji kruh, ne razmišljam o bolezni... Ker na vse to nimam 100%vpliva ...
Bojim se, da bi "mladim" dihala za ovratnik, pametovala, bojim se, da bom pozabila, da obstajajo tašče, ki jim vse šale delajo krivico ...
Bojim se, da bi pozabila, da moja tašča je takšna ...
Bojim se, da bi pozabila, da je včasih modrost biti tiho, če ne že gluh ;),
bojim se, da bi pozabila, da imam nekaj, za kar ne rabim nikogaršnjega dovoljenja.
In to "nekaj" se konča z amen ...

P.s.: še en praktičen dokaz sprememb...
V vseh letih sem letos prvič "dobra" za komarje, saj se je tudi mala zares preselila v svojo sobo. Pač najbolj mlada kri v spalnici...;))