Ne nujno všečno, a pristno ...

V sebi tehtam, če bi to sploh napisala ...  Ja, vem, da ne dviguje branosti, a čutim, da gradi mostove. Nenarejenost, pristnost namreč.
Danes je popularno, da si vedno nasmejan do ušes, da prekipevaš od sreče in da je vse v tvojem življenju "top". No, da vsaj navzven izgledaš tak.
A realnost je dosti več od selfijev z nepristnimi nasmehi in dnevi, ko je človeku lastna koža res "v nulo" prav, so včasih redkejši od vzhodov in zahodov sonca.
Res pa je, da smo (verjetno) nekateri bolj nagnjeni k temu ... Zakaj? Ker enostavno ne znamo vreči stvari, dejanj, besed, misli..."čez ramo", ampak o njih premišljujemo ... In včasih bi bil za to "premišljevanje" bolj primeren izraz "seciranje", če ne že mučenje samega sebe ... V vsakem primeru ga spremlja "sekiranje"...
In v sebi veš, da le-to nima smisla, a dokler ne prebaviš, se ti v glavi vklaplja kot "screen saver", saj se misel "pripelje" vsakič, ko se zgolj za kratek momentek zdi, da je glava na "off"...

Evo, en obraz mojega, kot španska nadaljevanka dolgega primera...

Vedno znova "padem" na isto "foro"... in duhovni boj je neizbežen ...
Nazadnje bom, kot že neštetokrat, pristala tam, kjer sem bila prej, le da se bom par dni mučila na polno ...
Samo ena misel. Zgolj švignilo mi je skozi možgane, da se iskrenost ne izplača ... Ne prvič. (Od nekod so se kot koralde nizali že odmišljeni "dokazi", ko me je iskrenost "tepla" ...)
A sem spet nasedla in se zapletla v boj, kjer sama proti nekomu ali nečemu, skušnjavi(?), zagovarjam lastnost, ki jo najbolj cenim, najbolj iščem ... Zagovarjam za visoko ceno, za ceno miru v duši in v srcu, za ceno solz, ki žgejo brez razumske podlage ...
Ne vidim smisla v vsem tem. Vsaj sproti ne.
Mogoče smisel dobi potem, ko se iz nuje, ko kot da skoraj ni več za zdržat', zatekam v molitev, ko kličem Boga na pomoč, ko se učim izročat' ...
In tolažim se, da je vedno, in bo tudi tokrat, nekako obrnjeno v blagoslov ...
Ampak zakaj se misel tako rada prikrade v trenutku, ki je bil tako čist in dober?
Zakaj se neopazno priplazi in kot da kar odmeva, da se iskrenost ne izplača, zakaj skuša zrušiti moj "priority" sistem?
Zakaj?

Foto: Aleš Krivec

In zakaj ne odide, ampak kot da nekdo prav uživa, ker mi kali jasnino tistega, kar se mi je izkristaliziralo skozi tolikokratno prežvekovanje podobnih misli?
Zakaj moram v sebi, znova in znova, obnavljati odločitev za iste vrednote?
Ne morem, ne zmorem in nočem se smehljati, ko v meni kriči, ne znam in nočem prikimavat' iz preračunljivosti ... Četudi v lastno škodo. Pika.

Opogumlja me to, da slutim zarjo. Le časa, ko bo naznanila jutro, trenutka, ko bo "bitka s sabo (vem, da vojna ne) dobljena, ne morem napovedat' ...
A vem že, da bo, če ne danes , pa po toliko in toliko dneh, toliko in toliko solzah, toliko in toliko desetkah, v meni še trdnejši mir, da mi bo jasno, da je bila skušnjava ... In bom brez okusa po pelinu lahko rekla, da je bilo za nekaj dobro ...

Ja, realnost, sploh pa pristnost je tisto, kar v življenju iščem ... A pot do tja ni gladka, ampak tlakovana s tlakom, ki se tako zelo hitro razmaje ... Pravimo mu zaupanje.

***Fotografija, s katero je bil slovenski fotograf Aleš Krivec izbran za avtorja najboljše fotografije meseca junija, na natečaju Sony World Photography Awards. Povabljeni, da ga sledite na Fb strani.