Iznenada ...

Poznate občutek, ko so Vaši dnevi polni, a hkrati večkrat čutite kot bi jim nekaj manjkalo?
Kot bi Vas delček nečesa v Vas vsake toliko časa opozoril nase?
Kot bi se takrat kar naenkrat zavedel, da sanje, pričakovanja, hrepenenja ne umrejo, pa čeprav jih včasih na silo trgamo iz svojih glav in src, ter jih odrivamo, da bi jih utišali, v najbolj oddaljen kotiček spomina ... A tam tiho in neopazno čakajo...

 In tu se začne delček zgodbe, ki bi Vam jo želela povedati ...
Veste že, da mi poklic ne reže kruha, da sem že kar lep čas "samo" mama. Večkrat sem rekla, da bom, ko bom spet na tem da poiščem službo, iskala nekaj, kjer bo prostor za kaj od tega, kar mi je posebej ljubo. Moji najbližji so vedeli, da že leta "sanjam" o dveh poteh ...
In na obeh mestih sem povedala, da bi mi bilo delo tam izziv ... "A" oklenila sem se besed, ki so bile izrečene, ter so ne le vzbujale upanje, ampak tudi dišale po obljubi, ter vsakič, ko sem za pultom videla nov obraz, ki mi je "pokasiral" za med platnicami potiskane strani, okusila grenkobo, ki je dišala po prelomljeni besedi ...

Čas pa je tekel ...
In potem se zgodi. Iznenada. Klic. A si še za? Pridi.
Rečem "ja". In zamenjam "a" in "b".
V prvih dneh je v meni delček evforije, ki preglasi strahove. A počasi postajajo glasnejši ...
Bo šlo? In kako se bodo znašli doma?
Naenkrat, čeprav noro hvaležna za priložnost, se zavem mnogih, do zdaj samoumevnih trenutkov, ki so mi hranili dušo. Vem, da ne bo več kot je bilo, ker bo moj dan, na nek način, "krajši"...
In naenkrat postanejo trenutki pod gotskimi oboki ter šmarnice v maju sladkost...
Urice na topli krušni peči, včasih porabljene za "zmenke" s knjigo in drugič ukradene za nakracane osnutke blogov pa še dragocenejše ...

Jaz pa prosim za blagoslov. Za modrost.
Za vse moje. Zame. Za vse, ki mi bodo poslani na pot ...
Naj bom "orodje".
A ne takrat, ko se mi bo neučakani zdelo prav, ampak ko bo po Tvojem pravi čas...
Ker brez "žegna" vse izgubi vrednost ...

Par minutk prepozn'...

Danes se je znova zgodilo. Pa čeprav si želimo, da se ne bi. A se zgleda premalo trudimo. Zvonček nas je prehitel. In kaj ti preostane drugega kot da, ker zamujaš k nedeljski maši, čimbolj neopazno smukneš v stransko kapelo?
Niso mi ušli pogledi teh, ki prihajajo k devetdnevnici... In prenos opaženega do sosedovega ušesa, še manj "ignore" med mašo, da bi se naše oči slučajno ne srečale ...

Bo rekel kdo, da kaj me briga?? Briga ali ne, boli pa me. Že zato, ker to vidijo tudi moji otroci.
Devet devetošolcev. Od teh le eden ali dva "špilferderberja" in hkrati močna "leaderja"...in špikanju med rebra in posmihanju ni več konca ... Če bi bila poleg le ena mama ali en ata ...

Ne, iz leta v leto bolj sem prepričana, da niso "krivi" ti otroci.

Oni so "žrtev" dvoličnosti lastnih staršev, ki so jih prinesli h krstu, s figo v žepu ob "se zavedam", ter jih mogoče kateri od teh k verouku pošiljajo samo zato, da bodo odkljukali zakramente in imeli papirje, če si bodo slučajno zaželeli cerkvene poroke, medtem ko so sami odraščali v hiši s vsaj dvema priimkoma na poštnem nabiralniku ...

In potem me, ob desetih dopoldne, človek, ki me dobro pozna, vpraša, če sem utrujena?
Ja. Od samopremagovanja, da bi stopila par korakov in jim/mu povedala, da je dovolj ...

Gornje vrstice so copy-paste večkratnih današnjih misli ob spominu na tiste minutke...
Mogoče cinično, ironično..., a brez sarkazma.

Ko otroci odraščajo ...

Pred leti sva se, kot mlada starša treh predšolskih otrok, v sklopu Dneva družin znašla v skupini moških in žensk. Mlajših in starejših parov. S vsaj enim skupnim izzivom. Vsi smo bili starši ...

Kot se v skupinah večkrat zgodi, manjšina govori, glavnina pa samo posluša. In si misli svoje. Verjetno. Takrat je bil posebej glasen mlad par. Ona, da svojim otrokom ne bo čistilka, on ne hišnik ... Njuna otroka pa, pri letih, ko večina še vseh črk ne pozna, znata že skuhati juho ...
Kaj se je pletlo po drugih glavah ne vem, a sama sem ju jemala z rezervo ... Njun, še bolj njen samogovor, je prekinila gospa, verjetno vsaj petnajst let starejša od njiju ... Od njenih besed se spomnim le pripombe, da je vse to treba otroke potem (v dobi odraščanja) še enkrat učiti ... Takrat tudi njej nisem verjela. Še dobro. Ker bi me bilo "strah" že vnaprej, saj bi ji danes, s tremi najstniki v hiši, po večini prikimavala.

Ja, kolikokrat sem si v teh letih starševstva rekla:" Da le še tole "preguramo"..."
In ne tajim, da sem si marsikaj predstavljala drugače.
Lažje. Da bo šlo. Na lahko. Z lepo besedo.
Brez da se bom čutila kot zlajnana gramofonska plošča;
brez, da bom šla sebi s ponavljanjem prej in bolj na živce kot otrokom ...
In da bom, seveda, v marsičem ravnala drugače od mojih staršev ...
Pa se mi čedalje bolj zdi, da tisti afriški pregovor, da je za vzgojo otroka potrebna cela vas, drži.
Le kot da je ta "vas", v zdajšnjih časih, bolj nepredvidljiva, bolj razvlečena, saj sega preko šolskih klopi, vpliva družbe in vrstnikov, pa vse do spleta ...

In potem gredo. Drug za drugim. "Letijo" čedalje dlje od domačega ognjišča. "Vse pod kontrolo" zamenjuje zaupanje, in vedno ppgosteje izročanje, ko lahko zgolj rečem:"TI jih varuj in vodi, ter blagoslavljaj njihove odločitve in korake."
Kot mama, kot starša sva posejala, kar sva mogla in znala. Zdaj se pogosto zdi, da lahko le še opazujeva in skušava usmerjati.
A skrb kot da z njimi raste ... In spet se spomnim na to, kako mi je šlo na živce, ko je kdo ponavljal, da majhni otroci-majhne skrbi, veliki..... 
Danes pa prikimavam. In nočem misliti predaleč naprej... Ker je dnevu dovolj lastna teža.