Iznenada ...

Poznate občutek, ko so Vaši dnevi polni, a hkrati večkrat čutite kot bi jim nekaj manjkalo?
Kot bi Vas delček nečesa v Vas vsake toliko časa opozoril nase?
Kot bi se takrat kar naenkrat zavedel, da sanje, pričakovanja, hrepenenja ne umrejo, pa čeprav jih včasih na silo trgamo iz svojih glav in src, ter jih odrivamo, da bi jih utišali, v najbolj oddaljen kotiček spomina ... A tam tiho in neopazno čakajo...

 In tu se začne delček zgodbe, ki bi Vam jo želela povedati ...
Veste že, da mi poklic ne reže kruha, da sem že kar lep čas "samo" mama. Večkrat sem rekla, da bom, ko bom spet na tem da poiščem službo, iskala nekaj, kjer bo prostor za kaj od tega, kar mi je posebej ljubo. Moji najbližji so vedeli, da že leta "sanjam" o dveh poteh ...
In na obeh mestih sem povedala, da bi mi bilo delo tam izziv ... "A" oklenila sem se besed, ki so bile izrečene, ter so ne le vzbujale upanje, ampak tudi dišale po obljubi, ter vsakič, ko sem za pultom videla nov obraz, ki mi je "pokasiral" za med platnicami potiskane strani, okusila grenkobo, ki je dišala po prelomljeni besedi ...

Čas pa je tekel ...
In potem se zgodi. Iznenada. Klic. A si še za? Pridi.
Rečem "ja". In zamenjam "a" in "b".
V prvih dneh je v meni delček evforije, ki preglasi strahove. A počasi postajajo glasnejši ...
Bo šlo? In kako se bodo znašli doma?
Naenkrat, čeprav noro hvaležna za priložnost, se zavem mnogih, do zdaj samoumevnih trenutkov, ki so mi hranili dušo. Vem, da ne bo več kot je bilo, ker bo moj dan, na nek način, "krajši"...
In naenkrat postanejo trenutki pod gotskimi oboki ter šmarnice v maju sladkost...
Urice na topli krušni peči, včasih porabljene za "zmenke" s knjigo in drugič ukradene za nakracane osnutke blogov pa še dragocenejše ...

Jaz pa prosim za blagoslov. Za modrost.
Za vse moje. Zame. Za vse, ki mi bodo poslani na pot ...
Naj bom "orodje".
A ne takrat, ko se mi bo neučakani zdelo prav, ampak ko bo po Tvojem pravi čas...
Ker brez "žegna" vse izgubi vrednost ...