Par minutk prepozn'...

Danes se je znova zgodilo. Pa čeprav si želimo, da se ne bi. A se zgleda premalo trudimo. Zvonček nas je prehitel. In kaj ti preostane drugega kot da, ker zamujaš k nedeljski maši, čimbolj neopazno smukneš v stransko kapelo?
Niso mi ušli pogledi teh, ki prihajajo k devetdnevnici... In prenos opaženega do sosedovega ušesa, še manj "ignore" med mašo, da bi se naše oči slučajno ne srečale ...

Bo rekel kdo, da kaj me briga?? Briga ali ne, boli pa me. Že zato, ker to vidijo tudi moji otroci.
Devet devetošolcev. Od teh le eden ali dva "špilferderberja" in hkrati močna "leaderja"...in špikanju med rebra in posmihanju ni več konca ... Če bi bila poleg le ena mama ali en ata ...

Ne, iz leta v leto bolj sem prepričana, da niso "krivi" ti otroci.

Oni so "žrtev" dvoličnosti lastnih staršev, ki so jih prinesli h krstu, s figo v žepu ob "se zavedam", ter jih mogoče kateri od teh k verouku pošiljajo samo zato, da bodo odkljukali zakramente in imeli papirje, če si bodo slučajno zaželeli cerkvene poroke, medtem ko so sami odraščali v hiši s vsaj dvema priimkoma na poštnem nabiralniku ...

In potem me, ob desetih dopoldne, človek, ki me dobro pozna, vpraša, če sem utrujena?
Ja. Od samopremagovanja, da bi stopila par korakov in jim/mu povedala, da je dovolj ...

Gornje vrstice so copy-paste večkratnih današnjih misli ob spominu na tiste minutke...
Mogoče cinično, ironično..., a brez sarkazma.