Kot bi se po tihem bala, da mi bo, če zaspim, mir "ušel"..
.
Ves včerajšnji dan mi je prihajal na misel verz, ki mi je bil, ob manjši prelomnici v življenju, podarjen kot voščilo:
"Prihodnost je neznanka, prav lepo jo bo spoznati, ji zaupati, pa vendar ne preveč pričakovati."
In na drugi strani meni ljuba misel, da je pričakovanje tisto najlepše, tisto med "še ni" in "potem"...
A zdaj nisem več prepričana ne v eno, ne v drugo. Vsaj na trenutke ne.
Le par svečk osvetljuje naše jaslice...
In zdi se mi, da danes, bolj kot dete, gledam Njo. Pa ne da bi ne bila več prevzeta nad čudežem življenja, le zdi se, da če kdo, potem me zdaj razume Ona. Toliko stvari bi jo rada vprašala... Verjetno pričakovanja v njenih dekliških sanjah niso bila, od obiska angela naprej, niti približno realna... Toda, a je zato, kdaj izgubljala pogum?
Marija, je napak sanjati, je narobe pričakovati?
Verjamem, da bi mi Ti pritrdila, ko bi jaz rekla, da ne.
A nimam vere kot si jo imela Ti. Zato se oklepam lastnih pričakovanj, ter še bolj "krmila" lastnega življenja...in zato me kdaj skeli do dna duše...
Marija, kdaj Ti je bilo najteže? Razen na Kalvariji?
Brez strehe nad glavo? Kot begunki? Ali ko si iskala izgubljenega sina?Hvala Bogu, nam ni treba bežati in nam daje zavetje varen in topel dom, a priznam, da zanje trepetam...
A nimam vere kot si jo imela Ti...
Zato je moj Božič iz leta v leto manj "pocukran" in vedno bolj "krik" po Tvojem varstvu njih, ki so bili še par let nazaj otroško očarani nad skrivnostjo betlehemskih poljan... Ker tako hitro rastejo..in izbirajo svoje poti...
Zato, Novorojeni, oprosti, ker "govorim" bolj s tvojo mamo kot s Teboj... Ona ve kako je, če te je strah, ko ga iščeš... In jaz se, v teh letih, bojim... Bojim, da zaidejo s poti, da jih zaslepi kateri izmed "sodobnih templjev", kjer Tebe ni...
Ja, vem, zame ni več na prvem mestu "pričakovanje", ampak zaupanje.
Zaupanje, da bo vse tako, kot mora biti...
A, Marija, jaz nimam vere kot si jo imela Ti...
