A karkoli mi, pošteni butlji, imamo, je pridobljeno pošteno in prigarano. Bodisi z znojem in od dela umazanimi rokami, bodisi s trudom, ki ni tako viden navzven...
In ko taki počasi prilezemo do točke, ki jo štejemo za uspeh, pa čeprav je za koga drugega otročje smešna, je občutek res "fajn". :) Pa naj gre za drobne vsakodnevne projekte, družinske pridobitve ali strehe nad glavo.
Tudi z blogom je tako. Na vprašanje, da kaj imam od tega, nimam odgovora v številkah.
Prej izgubo kot dobiček, če je čas denar... ;)
A čas je še najbolj realno definiran kot delček tega, čemur pravimo življenje. In tu je javno viden le porabljen, saldo na računu bivanja ostaja skrivnost...
Kaj če me drugi teden, jutri...ne bo več tu? Kaj če poslednjič vdihnem pred "post" teh vrstic?
Ne vem. A nobena izmed možnosti ni nemogoča.
Zato se danes veselim. Na tiho. V sebi. Pričakovanje je tista posebna radost med "še ni" in "potem"... Vsak čas bo 100.000 prebranih zapisov. Kar nekaj minut življenj teh, ki ste jih naklikali. Hvala vsem, še posebej pa onim, ki mi tudi z besedo kdaj poveste, da Šepet prebirate... Besede so bile moje, blog je naš...
Vse dobro ter obilo blagoslova in veselja pri vsem, kar počnete...
