Ni cvetja brez trnja...

Pester dan je za mano. Ostali so neobkljukani plani, kar v zadnjih mesecih sploh ni nič novega. A nocoj.., ne vem, če bom še kaj" efektivna"...
 Zaključili smo veroučno leto. Mešanica sladko-grenkih aromic... Med mnogimi spomini, besedami in vprašanji vsake toliko časa zaboli:"Bodite veseli, da še toliko otrok hodi. Bomo šli pa drugam..." Pa ne zapenjam, da ne bo pomote.
Čutim opogumljajoč pogled mamice, ki je, medtem, ko je čakala name, poslušala... Slišim njene besede, da se ne splača sekirat, da jih "pokasira" tudi ona... Od staršev namreč.
In sem je vesela. Danes še posebej. Čeprav me že celi dve šolski leti preseneča s svojo skrbnostjo in uvidevnostjo.Tudi tako, da pri načrtovanju aktivnosti in službenega urnika upošteva predvidene veroučne termine... In to se pozna na otroku, ki verouk jemlje resno. Nič manj kot plesne in glasbeno.

A dete, ki ima za sabo dve triadi osnovne šole, se mi smili. Slej ko prej bo prišla do tam, ko "odvetniške storitve" mame in očeta ne bodo več štele... Ja, priznam, nisem odgovorila na mamin klic in sporočilo. Upiralo se mi je. Kot se mi upirajo opravičila od raznih klubov in trenerjev.
Ker so, razen redkih slučajev tako in tako prazni izgovori. Saj se za pomembne stvari najde čas. Ali vsaj kompromis. A verouk je bolj postranska stvar od ipsilona. Zaakaj??? Ker ni članarine?

Ja, vesela sem jih. Vsakega. Tudi onega, ki mi izprazni potrpljenje do minimuma.
Ampak, a nismo nekje zašli?
Če je vseeno, če si pri verouku stoodstotno prisoten ali pa je tvoj obisk pod polovico?
Če prideš k maši ali pa pretopiš cerkveni prag izven verouka le, ko prideš k blagoslovu jedil?
In najstniku, ki sredi popoldneva pride k verouku, ter ve, da se sošolec izgovarja na klubske obveznosti iz tedna v teden, je težko dopovedati, da je to, da je tu, v njegovo dobro... Ker on vidi drugače, ker to čuti kot "ne fer".

Morali bi videti obraz male, ko je ati dodal, da bodo šli pa drugam... Drobna zmaga je zasijala na obrazu. In to je okus tega, kar tolikokrat pripovedujejo učitelji...
Aja. Mala  še nima ocene pri verouku. Kaj zdaj?
Cerkveno leto? Tema.
Naš največji praznik? Marijino vnebovzetje??
Odneham.
In nekaj nakracam v spričevalo.
Koliko? Preveč.
In oni odidejo. Brez enega samega adijo. A s pribitkom: "Bod'te vesel', da še tol'k otrok hodi."

Grenak priokus je ostal, a. .. cvetja ni brez trnja in plev ni brez zrnja...je bilo vpleteni v današnjo pridigo...
Bogu hvala za oboje... Že mora tako biti...