"Pojdite. Sami zase. Na samoten kraj..."
Nihče, sploh pa ne ta, ki nam je danes to še posebej naročal, ne pravi, da je treba nekam daleč. Samoten kraj je tudi bližnja orehova senca, šumeč potoček, miren gozdiček... Samoten kraj je lahko povsod, nenazadnje tudi za zaprtimi vrati lastne sobe.
A včasih se, vsaj jaz, obnašam kot da do takih trenutkov nimam pravice, da so mi, razen ob nedeljah, v sramoto..., da so znamenje lenobe.
In s slabo vestjo sežem po knjigi.
Se kdaj skoraj bojim, da bi me kdo zasačil, če čez dan, pa morebiti niti za pol ure ne, dvignem noge v vertikalo...
Vsaj ob zatonu dneva bi me morali preplaviti sladko zadovoljstvo. A se mi zdi, da sem nato večkrat izmučena in prazna, kot pa hvaležna za preživet dan.
Zakaj?
Rabim čas, ko se ustavim, razmišljam, kdaj debatiram z Bogom in sama s sabo 😉. Ja, preprosto rabim trenutke, ko, na zunaj, "zabušavam". Ker se iz njih hranim.
Brez njih sem "težka", razdražljiva. In to najbolj občutijo tisti najbolj blizu mene. No,"mladički", za povrh, prav takrat najbolj intenzivno izvajajo testiranja mejnih toleranc moje potrpežljivosti😏.
In nazadnje to, če so na oknih sledi od muh ali ne, če njiva spominja na divji vrt ali obdelane gredice...ni več pomembno niti meni...
Rabim!
In čas bo, da me neha brigat' kaj si drugi mislijo...
Pa Ti?
Naročite se na:
Objave (Atom)
Na pol poti do zlate ...
Včasih si mi zdi, da se moči uma niti približno ne zavedamo. Nisi to kar ješ, ampak to, kar misliš si. Moč misli je skorajda brezmejna. Včas...
-
Večkrat me je že spreletela misel, da pravzaprav vedno čakam. Nekoga. Nekaj... In vedno bolj se mi zdi, da bo tako da poslednjega diha. O t...
-
Pride obdobje v življenju, ko so urniki septembrskih popoldnevov teh, ki nam je podarjeno, da nas nekdo kliče mama ali ata, polni roditeljs...
-
Včasih si mi zdi, da se moči uma niti približno ne zavedamo. Nisi to kar ješ, ampak to, kar misliš si. Moč misli je skorajda brezmejna. Včas...