Med buldožerji in ovčicami...

Vsi, sploh starši majhnih otrok, poznamo tisto taktiko, ko otroka, ki ga grabi trma ali pa se česa boji, tako zamotiš z nečim, da na razlog trmarjenja ali strahu hitro pozabi... Velikokrat za vedno. ;)

Pri odraslih ni tako preprosto.
Ko se nekaj znova in znova vrača v neslišno "premlevanje", gre za globlje reči kot trmasto cepetanje. Tako pogrevajoče razčiščevanje v lastni notranjosti ni le naporno, ampak kdaj bolj sol kot pa obliž na rano. A iz lastne kože se ne da. Kot da je to "seciranje" komu položeno v najgloblji bit...

In v takih trenutkih si v enem takem nemočnem razpoloženju zaželim biti nekdo drug. Za hip zavidam tistim, ki se ne ozirajo  okrog, ampak "gazijo pod sabo" in se zdi, da "briga me" ne le izgovarjajo, ampak čisto zares živijo... V tistem trenutku se mi zdijo "buldožerji" na boljšem..
A le za trenutek.
Če zgaziš vse pred seboj..., je za tabo opustošenje. In v naravi traja kar nekaj vzhodov in zahodov sonca preden zemlja spet ozeleni, kaj šele če čakaš sad..
Če zgaziš vse pred seboj...,potem se ne smeš ozirati nazaj... Starih poti ni več, kaj šele sramežljivih stezic, ki vodijo na samotne kraje dvojine.. In znova uhoditi tako nedolžno potko...je lahko teže kot graditi drugi tir...
In "buldožerjev" se bojim... So kot bi si bili v sorodu s "tanki"... Le direkt se jih ne "drži kri"...
In takih se bojim in pazim. Tudi tako, da sem kot v levji koži zamaskirana šiba na vodi..
Kaj pa, ko se v ovčji koži skriva volk?
Takrat boli. Pika.