V večnem vrtincu lastnih misli...

Zadnje čase se pogosto sprašujem o tem, kaj je resničnost, ko pa popolnoma isto "stvar" lahko vidita dva v polnem kontrastu... Je moč to, kar ni preprosto spraviti ne v merske enote, ne v vizualne predstave, res zaznati tako, kot jo vidi nekdo drug? Je možno, da si nekaj, kar si v sebi želiš, tako jasno naslikaš v hrepenenju, pričakovanju, hotenju..., da zares verjameš, da čutiš kot resnično?
In nenazadnje katera "resničnost", moja ali drugega, je "prava"?
Do kdaj take "podobe" zdržijo? Kako
se te podobe vedno bolj, če sploh kdaj, prelijejo v resnično eno?
Zdi se mi, da se odgovor skriva, spet, v eni ...in edini poti.
Dovoliti  sebi in drugemu biti iskren. Četudi zato kdaj zaboli. Tuja mi je tehnika, fizika, kemija.. a eno vem...
Med najlepše spomine štejem tudi trenutke, ko me je bolelo. Bolelo od resničnosti, bolelo navznoter...

A če imam na izbiro...si najbolj od vsega želim iskreno okušati, da je pristnost, čeprav kdaj v boleči nepopolnosti, v izmenjajočem dialogu z empatijo... Takrat, ne vem, je kot bi se kalvarija trenutka objela s vstajenjsko zarjo, takrat se minljivost v večnost zapiše kot nekaj, kar je ostalo iz rajskega vrta. Takrat za trenutek velja tisto, da smo ljudje kot angeli brez enega krila, a objeti bi zmogli tudi leteti...
Dovolimo, upajmo si...

Hvala, ker ste, dragi moji, ki vam pravim prijatelji...