Prebudijo se spomini na mojo birmo, pa na trenutek, ko sem bila tista, ki je med birmovanjem položila roko na ramo...
Letos pa se praznika sv. birme, že tretjič, posebej veselim kot mama...Zdi se mi, da pri vsakem otroku še bolj prosim (v zavedanju, da otroci v teh letih postajajo kot ptiči, ki izbirajo vedno daljše lete), da bi jih Sv.Duh obilno obdaril s svojimi darovi. Prav vse darove Sv.Duha, od modrosti pa do strahu Božjega, bodo v življenju, še posebej intenzivno pa v letih korakov k samostojnosti in odraslosti, še kako rabili... Najine starševske oči jih ne dosegajo več vedno, niti najine besede ne dosežejo več vedno njihovih ušes, pa četudi kdaj sedimo drug ob drugem...
Zdaj razumem marsikaj, kar se mi je v letih odraščanja, pa tudi še v letih brez lastnih otrok, zdelo odveč. Zdaj vem, zdaj čutim, da "izpuščati otroke iz gnezda" tudi boli. Še posebej mamo.
Zato v globoki hvaležnosti za mladi rod, z nič manj globoko prošnjo, prosim, da bi obilje darov Sv.Duha te mlade duše razvnelo do te mere, da jih svet ne bo zadušil, niti preglasil, ampak bodo zrasli v poštene, pogumne in pokončne ljudi, ki v želji po lastnemuspehu, ne bodo izgubili Bistva, in ostali človek človeku, predvsem pa (P)Ostali ljudje, ki ljubijo in si dovolijo biti ljubljeni... Le tako bodo v sebi srečni in izpolnjeni...
Hvala, dragi botri, da sprejemate nalogo, izziv... Velikokrat bodo, prav zato, ker so si vas izbrali iz naklonjenosti, bolj slišali, bolj poslušali prav Vas...
