Kaos v mislih...

Kot iz navade se prebujam okrog šeste... Tudi ob nedeljah. A takrat je čas za tisti sladki dremež, ko v polsnu razmišljam vse mogoče... O kosilu, o nečem sladkem... Večkrat predolgo, da potem okrog osmih ponavljam:"Heeej... Vstanite. Hitro! Gremo k maši... Pozni bomo..."
A danes ne. Še vedno, pa se res držimo doma in sramotnih poti, nekako ne morem dojeti, da je res, da nam grozi virus, nalezljiv in smrten, kot kuga.
In lagala bi, če bi rekla, da me ni strah. Danes še z dodatno izkušnjo kako je, ko se zatresejo tla pod teboj... Nehote pomislim na znamenja poslednjih časov... In ob fotografiji mater z novorojenčki na zagrebški ulici, v duši jočem. Iz sočutja. In v hvaležnosti za vse, kar nam je dano, ter za tisto, kar nam je (bilo) prizanešeno...

Vem, da bi me že sam vstop v cerkev pomiril... A
zdaj ne. Kdo ve do kdaj še ne...
Tisti zadnji večer, ko se je že vedeli za odločitev, da bodo cerkve od naslednjega jutra zaprte, sem po službi hitela v stolnico... Žalost se je čutila v zraku, roke so segale v žepe in brisale solze...
In zdaj, naenkrat, čutim kaj obnemoglim babicam in dedkom pomenijo prenosi sv.maš... In kaj pomeni hrepeneti po nečem, kar v samoumevnosti premalo ceniš... Zdravje, varnost, službo, sv.mašo, srečanja z dragimi ljudmi...
Sprašujem se, če nas bo stiska spremenila na dolgi rok?
Bo želja po zdravju več kot zlajnana  fraza ob praznikih?
Bo pritisk kljuke cerkvenih vrat res korak k Njemu, ali še vedno le nedeljska tradicija?
Bo objem dragih ljudi drugačen? Bolj previden? Ali pa mogoče še bolj pristen in prepojen s sprejetostjo in hvaležnostjo, da smo?
Nam bo to, ko vidimo, da zmoremo in znamo živeti z manj, odprlo dlani za pomoči potrebne?
Bomo nehali vse gledati skozi prizmo, če se nekaj splača?

Ne vem. Nimam odgovorov. Niti zase. A na pomoč kličem Njega in Marijo, se v duhu postavljam in padam Predenj z eno samo prošnjo:

Če kdaj, potem ZDAJ!🙏

da bi nevarnost minila. In da bi nas nekaj naučila... Za potem, ko bo spet vse prav...

Pravijo, da se ljudje največ naučimo skozi (pre)izkušnjo...
Živimo jo vsi, Bog daj da bi jo vsi tudi preživeli...