Teden in dan po pepelnici ...

Tudi pepelnična sreda je, podobno kot novo leto, pogosto dan, ki si ga predstavljamo kot nov začetek.

Mala zmaga je, ko pri velikonočnem zajtrku zagrizeš v kos potice, pa si se prej, čeprav sladkosned, od pustnega krofa vzdržal vsega sladkega...
Pa vendar se letos sprašujem o smislu podobnih zaobljub...
Ja, ni preprosto odreči se nečemu, kar imaš rad, pa ti je dosegljivo, ampak a je zato moje življenje, življenje mojih dragih kaj drugačno? Sem s tem, če nisem, ne vem, teh evrov namenila pomoči potrebnim, v svetu pustila sled? Ali pa sem si le hranila lastni ego, ki sem ga zdaj lahko okrancljala z novo lento, da jaz zmorem?
A tista, ne vem, 2kg Milke odtehtata en sam moment, ko sem, razdražljiva, ker mi je manjkal košček čokolade, "znorela" nad nekom?

Največje človekovo minsko polje pa ostaja nespremenjeno, če ne kdaj zaradi napuha, se bolj "krvavo"...
Še vedno buljimo v vedno večje zaslone, prezremo pa, ker si ne upamo, zgodbe, ki jih nosijo oči ljudi ob nas...
Tišino preganjamo s hrupom, ki mu pravimo glasba, hkrati pa "zmrznemo", ko bi bilo na mestu izreči kaj iskrenega...
Postavljamo si vedno višje cilje, a hkrati debatiramo o tem, čemur so včasih rekli kmečka pamet...
Navzven se gremo vsespremajočo družbo, kjer toleriramo vsako drugačnost, a hkrati z zakonom dajemo pravico, da ubijamo drugačne, ki se ne morejo braniti sami...
Za druge vemo kaj bi morali, sami pa se izmikamo situacijam, kjer bi padle maske...

Naj bo v postu, bolj kot tehtnica, v ospredju nevidno ogledalo, ki mi ga nastavlja vest...
Kdo sem? Kakšna sem? Kaj bi na mojem mestu naredil Jezus?

Rezultat ni preprosto dokazljiv. A On, ki vidi na skrivnem, vidi in ve.
Za vsak korak, za vsako misel in vsako solzo. Na križ, v grob, v vstajensko jutro je šel tudi zaradi mene in zame... Zato ni razloga za preplah!